Slovenca Olija virus pregnal iz gnezda kokaina

Letošnje leto ljudem ne teče več po načrtih, in tudi svetovni popotnik Oliver Tič (oziroma Oli the Walker, kot ga poznajo po svetu) ni izjema: njegova pešpot od juga Južne Amerike pa do Aljaske na severu Severne Amerike je svojevrsten preobrat doživela v Kolumbiji, kjer je Oli prvič doživel vlogo žrtve zaradi kolumbijskih roparjev, ki so ga oropali prejšnji mesec. Ostal je brez denarnice, telefona in potnega lista; vrnil se je v Slovenske Konjice, da je uredil najnujnejše za nadaljevanje poti skozi Kolumbijo in naprej proti severu, postanek doma mu je dal novih moči, ob vrnitvi na drugo celino pa ga je bila najbolj vesela psička Carlitos, ki jo je posvojil konec lanskega leta in s katero skupaj vandrata po Latinski Ameriki. A kaj ko je korona potrkala tudi na kolumbijska vrata …

Zataknjen v osrčju kartela

Tiča smo ujeli v najetem stanovanju v mestu Cali, ki ima več prebivalcev kot Slovenija in iz katerega izvira zloglasni kokainski kartel Cali, ki je svojdan obvladoval 90 odstotkov svetovnega kokaina. Oli je sicer že prehodil sto kilometrov naprej, a se je vrnil v velemesto, razlog pa je seveda koronavirus: »Cali zna biti nevarno mesto: malo sem se pozanimal in ta predel, v katerem sem, je med varnejšimi. Tu imam dostop do trgovin, bolnišnico in letališče.«



Oli pravi, da je v Kolumbiji nekaj ljudi še na cesti, a da se tudi na drugi strani zemeljske oble pozna, da prebivalstvo ostaja v domači samoizolaciji: »Sicer se še ni razvilo, verjetno najhujše prihaja in zna biti kar težava zaradi higiene, ki je tu na zelo nizki ravni.« Tič opisuje prizore, ki jih poznamo iz filmov: ljudje spijo na cestah in že tako nimajo denarja: »Od tistega ropa se ne počutim več prijetno. Ko sem hodil pred dnevi, sem se prav oziral prek ramena, kaj se dogaja za mano.« Ko bo minila nevarnost zaradi koronavirusa in bo lahko nadaljeval pot, ne ve, kako bo: »Tu so me znova oropali in napadli že za pet evrov. Vidijo me kot bogatega Evropejca.«

Tič pojasni, kako drugačna je lahko resničnost od pričakovanj: »Preden sem vstopil v Kolumbijo, sem srečal veliko kolesarjev, ki so mi hvalili državo in prebivalce, kako da so neverjetni.« Nato se mu je zgodil rop, njegovo dojemanje se je začelo spreminjati zaradi slabe izkušnje, ki pa je ne želi vzeti za merilo, a vendar: »Nekajkrat so mi resno zatežili za denar. Trenutno ne potujem tukaj z največjim veseljem.«

Vrača se sam

Tudi to, da so ljudje »večinoma vseeno v redu in pripravljeni pomagati,« kot je slabi izkušnji navkljub še vedno dejal Oli, se zdaj korenito spreminja: »Zdaj bolj odklanjajo pomoč oziroma stik zaradi koronavirusa; tukaj pa ne morem kar kampirati na prostem,« ga uči izkušnja nočnega ropa. Zaveda se, da bo zelo težko našel prenočišče. Eno pa je enako tam kot pri nas: »Iz ure v uro se vse spreminja.«



Sreča v nesreči je najemnina za stanovanje, v katerem ždita s posvojenko Carlitos: »Cene so ugodne in stanovanje je dobro. Kaj drugega pa nimam, ljudje so vše slabšem položaju kot jaz.« In pravi, da hodi le po stanovanju, »dobro, da je malo večje. Drugače pa ko peljem Carlitos lulat, to je moj sprehod.« Sicer poskuša čim manj hoditi zunaj štirih zidov – kar se je še pred dvema tednoma zdelo nepredstavljivo za Olija the Walkerja –, in to polaga na srce tudi drugim v teh časih: »Če hodite ven, lahko škodite tudi drugim. Dlje ko bodo ljudje nedisciplinirani, dlje bo vse trajalo in slabše bo za nas vse.«

Oli je nato vendarle sprejel edino možno odločitev – domov se bo vrnil sam: »Prvi polet imam do Bogote, tam lovim polet do Pariza, tam čakam 24 ur in nato do Zagreba,« pojasni načrt vrnitve. Carlitos ostaja v dobrem varstvu in Oli si je obljubil, da se vrne ponjo: »Kar veselim se, da se bom vrnil domov. Po mojem zna biti v Južni Ameriki še slabše kot v Evropi.« Počakal bo, da se vse umiri, nato se namerava vrniti po Carlitos: »Takrat se bom odločil, ali bom hodil naprej do Aljaske ali pa si bom izbral katero drugo državo. Razmišljal sem o Avstraliji.«