Slovencem je vrnil citre
Glasbeni svet si še ni povsem opomogel od slovesa harmonikarja Rudija Poljanška, ko nas je doletela žalostna vest o smrti še ene glasbene legende. Tokrat največjega mojstra citer Mihe Dovžana, od katerega so znanje črpali tudi številni mlajši.
Dovžan, ki je bil tudi častni član Citrarskega društva Slovenije, bo mnogim ostal najbolj v spominu po tem, da je s citrami zaigral melodijo Urbana Kodra v filmu Cvetje v jeseni, pa po znameniti pesmi Moravška dolina, med 250 skladbami, ki sta jih ustvarila z bratom Ivetom, pa je svojevrstno slavo doživela tudi skladba Srne, ki jo je za film Iron Sky (Jekleno nebo) priredila kultna glasbena skupina Laibach.
Kako je znal Dovžan z milozvočnim zvenom citer desetletja božati mehke slovenske duše, je v knjigi Fant z zlatimi prsti, ki je na 344 straneh izšla pred petimi leti, ko so v Domžalah njemu v čast priredili tudi koncert, dodobra popisal pisatelj Ivan Sivec. Ta je ob izidu knjige spregovoril tudi o tem, da je Dovžan Slovencem vrnil citre, ki so bile v našem prostoru prisotne že stoletja pred nastankom harmonike.
»S citrami je narodnozabavna glasba dobila nov zven, usmerjen malo bolj v zabavno glasbo, kar je zazvenelo malo drugače od drugih ansamblov,« je takrat dejal Sivec.
Vedno zvest resnici
Dovžan je začel igrati citre že s šestimi leti, še kot najstnik pa sta z bratom Ivetom, ki je igral kitaro in diatonično harmoniko, ustanovila ansambel. Pridružil se jima je še basist in nastal je prvi trio s citrami. Pozneje se je ansamblu pridružil še en odličen virtuoz na harmoniki Jože Burnik. Dovžan je pogosto sodeloval tudi z Alpskim kvintetom, pevko Ivanko Kraševec, kvintetom Gorenjci, kvartetom Fantje z vasi, na glasbenih nastopih pa je spremljal tudi operne pevke Ružo Pospiš, Zlato Ognjanovič in Olivero Katarino pa tudi Heleno Blagne. Nastopal je po vsej Evropi, dvakrat je bil na gostovanju tudi v ZDA. Mnogi so do njega vedno gojili posebno spoštovanje. Med njimi tudi naša izjemna citrarka Tanja Zajc Zupan.
»Spoznala sem ga kot najstnica. Oče in mama sta bila v okviru Kulturnega društva Vir organizatorja koncerta in sta nanj povabila tudi Miho. Postali smo veliki prijatelji, oče pa mu je nato leta in leta popravljal avto. Velikokrat nas je obiskal in spremljal moje igranje na citre. Vedno mi je govoril: 'Tanja, ti si up slovenskega citranja.' To mi je vlivalo veliko poguma in mi je veliko pomenilo. Povabil me je tudi k sodelovanju pri snemanju ljudskih pesmi, ki so leta 1989 izšle na kaseti. Po njegovi zaslugi sem imela že pri 17 javno objavljene posnetke na fonogramu, seveda ob njem in treh drugih citrarjih. Prav tako me je prav on povabil tudi na TV Slovenija. Bil je preprost in ljudski človek, človek z veliko začetnico. Vedno je gledal tudi na mlajše generacije citrarjev. Bil je soustanovitelj tradicionalnega srečanja slovenskih citrarjev v Grižah. Nepozabne so njegove Srne, kot tudi njegov nasmeh, prijateljstvo in srčnost,« je ob smrti Dovžana strnila misli Zajc Zupanova.
Zelo ga je cenil in spoštoval tudi Franc Pestotnik - Podokničar. »Ko sem ga prvič obiskal v Šiški, sem ga našel v delavnici, ob stroju, brusil je neka rezila. Ko je videl, kako sem presenečen, mi je dejal: 'Ja takole je, Podokničar. Ne da se živeti samo od citer.' Decembra 1990 smo bili na slovenski turneji z božično-novoletnim koncertom. Takrat mi je svetoval, naj se naučim odlomek Daniela iz Cvetja v jeseni, s katerim sva nato večkrat nastopila na kakšni prireditvi,« se spominja Pestotnik. Pa tudi tega, da je bil Dovžan že v rani mladosti tako priljubljen, da so ga kar s službenimi mercedesi vozili od Skopja do Ljubljane, ker je snemal z vsemi jugoslovanskimi simfoničnimi orkestri.
»Tudi smeha v vseh najinih snidenjih ni manjkalo. V pogovorih pa je bil vedno iskren. In zvest resnici,« obuja spomin na velikana Pestotnik.
Bil je preprost in ljudski človek, človek z veliko začetnico.
