Slovenčev šnops je najboljši v Srbiji

»Večkrat v šali rečem, da je moral priti Slovenec v Srbijo, da jim pokaže, kako se dela rakija,« med drugim pravi Postojnčan Gorazd Čuk. Samo lani je za slivovko, ki jo proizvaja na svoji ekološki plantaži, veliki 50 hektarov, v Tamnjanici na jugu Srbije, dobil dve veliki nagradi. En šampionski naziv za žganje je dobil na največjem hrvaškem sejmu Croargo, drugega pa na ocenjevanju v Novem Sadu, ki velja za najpomembnejše v regiji.

Ne spomnim se

Kot Slovenec dosega v državi rakije neverjetne rezultate, pri tem pa žganice povezuje z umetnostjo. »V Srbiji se rakija imenuje Ne sećam se (Ne spomnim se, op. a.), na etiketi pa je hrvaški kipar. Edino, kar lahko rečete po pokušini, je, da se ne spomnite, da bi kdaj pili kaj boljšega. Druga nagrajena rakija se imenuje Ljubova lozovača po črnogorskem slikarju, ki vsako leto pride k nam v Tamnjanico. Vse povezujemo s kulturo,« nam je razložil Čuk, ki je pred leti kot solastnik izstopil iz podjetja Dondon in se odpravil na jug Srbije, saj se je odločil, da se bo ukvarjal s kmetijstvom. Rakijo pa je začel delati za hec, pravi. »S prijateljem sva kupila rabljen kotel in začela peči. Izziv je bil, ali jo sploh znava narediti, potem pa poslati na ocenjevanje. In sva dobila tri zlate medalje. Nisva mogla verjeti,« se začetkov spominja sogovornik.

Večino dela pri proizvodnji butičnega žganja opravi sam.

Na posestvu se bohotijo sivka, vrtnice, smilja, orehi, slive in vinogradi. Sprva je Čuk proizvajal eterična olja, a je kmalu ugotovil, da ni dovolj dobička. »Potem sem se bolj posvetil sadjarstvu in vinogradništvu, s tem pa tudi destilaciji rakije. Začel sem jo delati v večjih količinah, pa vendar še vedno butično. Lani sem spekel 10.000 litrov, cilj je največ 50.000 litrov. Velika proizvodnja pomeni milijon litrov, to pa velikokrat pomeni dodajanje etanola in aromatičnih sredstev, kar v bistvu potem pijemo. Mislim, da je 50.000 litrov meja, ko še lahko kontroliraš procese, da imaš dobro sadje,« pripoveduje Čuk. Že več kot 40 let je zbiratelj umetnin. Od tod tudi ime znamke, Pigmalion. »S punco sva imela v Postojni konec 80. let galerijo, ki se je imenovala Pigmalion,« pojasnjuje žganjekuhar, ki pod tem imenom prireja tudi kulturne dogodke: »Saj se rakija in umetnost lepo ujameta v dobri družbi.«

Tošetova menedžerka

Čukova zemlja na jugu Srbije je v sklopu večje plantaže v lasti več lastnikov, začetnica pa je bila Ljiljana Petrović, nekdanja menedžerka Tošeta Proeskega, ki je po tragični prometni nesreči makedonskega pevca izstopila iz šovbiznisa. »Kupil sem 10 hektarov, potem pa ozemlje še razširil, kajti kraj in energija sta neverjetna. Zgradil sem hišo, ki ima šest sob in je narejena za druženje. Vsako leto namreč na posestvu organiziram več dogodkov, predvsem likovne kolonije in mednarodni simpozij kiparstva,« pravi. Z umetniškimi deli bogati prostor, tako nastaja tudi za turizem zanimiva destinacija.

Nasadi sivke so navdih za umetnike. 

Ko ga povprašam, ali zbira slike znanih avtorjev, izstreli kot iz topa: »Kupujem sodobnike, kajti oni so tisti, ki morajo jesti in plačevati račune. Nekdo je moral kupovati tudi Riharda Jakopiča, da je lahko živel. Devetdeset odstotkov slik kupim direktno od umetnikov, zato me ne skrbi, da sem kupil ponaredek. Moje kolonije v Srbiji veljajo za najboljše. Oboje je za dušo, alkohol in umetnost,« dodaja sogovornik, ki 10 dni na mesec živi v Srbiji, preostali čas pa v Sloveniji. »Ženi pravim, da se žrtvujem za dober zakon, saj me deset dni na mesec ni,« se pošali.

Posestvo v Tamnjanici privablja umetnike od blizu in daleč. 

Na plantaži vzgaja dišavnice sivko, smiljo in vrtnice. »Dišavnice samo vzgajam, naredim olje in potem prodam multinacionalki, ker preprosto ni dovolj dobička. Posvetil sem se sadju, orehom in vinogradništvu. Naslednje leto pridem na trg tudi s svojim vinom,« navrže o načrtih. Njegovi izdelki so vrhunski, slive pobira ročno, v sod pa gredo tiste, ki same padejo na tla, saj imajo šele takrat dovolj arome in sladkorja. Čuk pravi, da je najel najboljšega svetovalca v Srbiji, ima samo enega zaposlenega, preostali delajo sezonsko. »Zelo velik problem je najeti ljudi. Pri Beli Palanki delajo samo še Romi, ki pa se nočejo zaposliti, saj bi sicer ostali brez socialne podpore, in se jim ne splača.«

Kuha ali peče?

Zakaj žganje v Sloveniji kuhamo, v Srbiji pa ga pečejo, me zanima. »V bistvu ga kuhamo, na to nikoli nisem pomislil. Na etiketi imam napis prepečenica, ker je dvakrat pečena. Dva meseca imam časa – od takrat, ko slive dozorijo –, da naredim žganje. Za džin in viski je vseeno, kdaj ga delaš, pri sadju je drugače. Slivovka je narejena iz več vrst sliv, najbolj znana in najboljša rakijska vrsta sliv je požegača, ki izumira. V bistvu je skoraj začimba. Če narediš žganje, pa dodaš samo 10 odstotkov požegače, imaš zelo dobro rakijo.«

Na plantaži organizira likovne kolonije, njegovo posestvo postaja forma viva. 

V delu Srbije, kjer dela, ljudje pijejo žganje, ki ima do 55 odstotkov alkohola, kar je po njegovem mnenju absolutno preveč. »Ko pijejo moje žganje, rečejo, da je slaba, torej bolj švoh. A trend gre v smeri nižanja alkohola, ko pa nižaš stopnjo alkohola, se pozna vsaka napaka. V mojem žganju je 40 odstotkov alkohola, 43 je zgornja meja.«

Njegove nagrajene rakije ponujajo v nekaterih najbolj finih restavracijah v Srbiji, v Sloveniji jo dobite v približno 30 restavracijah. Čuk opaža tudi, da se danes alkohol uživa bistveno manj kot v preteklosti. »V Sloveniji najboljši prodajalec proda deset steklenic na mesec, v Srbiji na teden. Je pa tam veliko težje priti v restavracije kot pri nas. Ker je rakija kakovostna, lastnik reče, to je za doma, za gostilno je predobra – po 20., 21. uri se prodaja samo tista, ki stane pet evrov. Kar je huje, je to, da to nepitno brozgo prelije v moje steklenice,« za konec pristavi sogovornik.