Slovenci bi pred Jezusa polagali butarice (FOTO)

Cvetna nedelja je pred vrati, ko bodo mnogi spet pohiteli z butaricami in butarami, žegni, oljčnimi vejicami in drugim zelenjem po blagoslov velike noči. Dediščina butaric na območju Slovenije se razlikuje po načinu izdelave in tudi po imenovanju.

Fanika Sovinšek ima veliko izkušenj.

Prav iz nazivov minulih časov lahko sklepamo, da so bile nekdaj butare nekakšna kombinacija kruha, peciva in zelenja. Kot pravi etnolog Damjan J. Ovsec, ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ne bi nosili k blagoslovu šopov in snopov pomladanskega zelenja v spomin na palmove veje, ki so jih v Jeruzalemu lomili in polagali pred prihajajočim Jezusom na oslu.

Na stojnicah za ljubljansko stolnico se bodo kupci tudi letos ustavljali pri prodajalcih, ki bodo ponudili znamenite ljubljanske butarice in oljčne vejice. Tudi po drugih slovenskih krajih iz spomladanskega zelenja pripravljajo butare, ki jih bodo ponekod celo okrasili z jabolki ali pomarančami. Na Ljubnem ob Savinji iz lesa, šibja in zelenja pripravljajo prav posebne, ki jim pravijo – potice.

Leskove šibe hranijo do kresa

V širši okolici Sodražice iz zelenja prepletajo kravje žegne. Dvojčici Marina Mihelič in Slavka Arko, članici sekcije Šedržanke Turističnega društva Sodražica, poudarjata, da je kravji žegen nekaj posebnega: »Zanj uporabimo enoletne leskove veje, veje sadnega drevja in oljčne veje, v zeleni snop pa povežemo suhe jabolčne krhlje, suhe slive, veliki koren, listje verha in bršljan, vse skupaj pa okrasimo z jabolkom ali pomarančo. Ko je kravji žegen blagoslovljen, ga razdremo, nato na veliko sredo pred sončnim vzhodom pokadimo s posušenim in zdrobljenim listjem verha in velikega korena. Bršljanovo vejo odnesemo na skedenj ali damo živini, slive in krhlje pojemo, prav tako pomarančo, olupke pa vržemo na ogenj. Kar je od butare ostalo, posušimo in ob hudih urah zakurimo v štedilniku. Leskove šibe hranimo vse do kresa, torej 23. junija, ko jih odnesemo na njivo.«

Sodražiške butare na razstavi

Manja in Rajko Žebaljec živita in delata v vasi Potok v Tuhinjski dolini, kjer se cesta odcepi proti prvim gorenjskim termam v Snoviku. V tednu pred cvetno nedeljo ob delu na kmetiji izdelujeta še zelene butare. »Časa ni veliko, tako da jih narediva kakšnih sto,« je povedal Rajko.

»Pomembno je, da zelenje ostane sveže, tako je tudi videz lepši. Najprej nabereva leskove veje, ki so osnova za butaro, na katero potem pritrdimo različno zelenje. Lahko uporabimo bršljan, ki ima v tem času temno modre bunkice, vejice ciprese in oljčne veje, butaro pa polepšamo z zelenjem planinskega rododendrona, ki mu pravimo gričevnik. Dodamo še drobne rože iz krep papirja.«

Najlepši je pušpan

Prav ljubljanske cvetne butarice so posebnost zase. Tako meni etnolog dr. Niko Kuret: »V pisanih barvah zaživi v cvetnem tednu trg za stolnico, ko okoličani iz Dobrunj, Sostrega, z Janč, iz Bizovika in z Orlega razpostavijo po stojnicah svoje edinstvene butarice. Prav malo je v njih živega lesa: kvečjemu šop brinja, vejica pušpana ali ciprese. Butarice so izdelane iz pobarvanih, umetno zavitih in spretno naokrog napletenih oblancev. V sestavu barv in načinu razporeditve oblancev nastajajo majhne umetnine. Nešteto stanovanj krasi taka butarica, velika ali majhna, vse dni v letu.«

Slavka Arko (levo) in Marina Mihelič sta spletli kravji žegen. Fotografije: Primož Hieng

V zadnjih letih so tradicijo izdelovanja butaric iz oblancev oživili krajani Palovč nad Kamnikom, ki radi pokažejo, kako nastajajo te male mojstrovine. Fanika Sovinšek iz Spodnjih Palovč, po domače Hribarjeva, pravi, da jih izdeluje že več kot petdeset let. »Nekdo je k hiši prinesel tako butarico; mama jo je razdrla in ugotovili smo, kako se dela,« pove. »Oblance pobarvam in osušim, potem pa naberem leskove veje in zelenje. V gozdu, na robu travnikov in ob domači hiši najdem vse, kar je zimzeleno. Najlepši je pušpan, lepi so tudi bršljanovi listi. V sredino dam sedem leskovih šib, vsaka nekaj pomeni.«

Slovensko izročilo pravi, da vsebuje butara za cvetno nedeljo kar petnajst sestavin. Najprej potrebujemo tri enoletne leskove šibe. Urezati jih moramo iz istega grma, imeti morajo tri popke na vrhu. Vsaka izmed sestavin butare ima namreč svojo vlogo oziroma pomen. Poleg tega potrebujemo šest drenovih šib. Tretji je na vrsti brin, ki tvori vrh butare, in zanjo je značilna tudi oljka. Na vrsti so še mačkove šibe.

Po besedah dr. Nika Kureta za pravo butaro potrebujemo še jelševe in bezgove šibe, drobutovino ali dobrovito in var, na Primorskem tudi lovorovo listje. Dodajo še resje, bršljan in božje drevce, ki je pri nas zaščiteno. Za konec pristavijo še zeleniko ali pušpan ter drenovo cvetje.