Slovenci množično k Mariji po pomoč in utrditev vere (FOTO)
Odkar pomnim, se je romalo k Mariji Pomagaj na Brezje,« nam je v četrtek zjutraj ob kavi dejala ena od domačink. Peš jo je mahnila čez polje in prišla do bazilike, po maši pa v miru srebala kavo v bližnjem lokalu, kjer se niso pritoževali nad dobičkom. Slovenci že od začetka svoje vernosti pobožno častimo tudi Božjo Mater, Marijo.
Da kako svečko prižgemo in se na koga spomnimo.
Prva cerkev, zgrajena okrog leta 760, ko so naši predniki sprejeli vero, je bila posvečena Mariji. Brezje so postale središče vernih Slovencev po prvih milostnih ozdravitvah leta 1863. Čeprav je romarska pot k Mariji Pomagaj na Brezje ena najmlajših na Gorenjskem, je že stoletje in pol naša najpomembnejša božja pot. Tudi na včerajšnji praznik Marijinega vnebovzetja, tudi veliki šmaren, velika maša, šmarno, velika gospojnica, so številni trumoma prišli na Gorenjsko. Marijino vnebovzetje je eden največjih krščanskih praznikov in so ga slavili že v apostolskih časih. Na ta dan se kristjani spominjajo, da je bila Devica Marija z dušo in telesom vzeta v nebesa.
Peš, z motorjem in kolesom
Prvi verniki so na Brezje poromali že kmalu po 6. uri zjutraj, saj je bila ob 7. uri prva slovesna maša, druga je sledila ob 8.30, slavnostna pa ob 10. uri, vodil jo je ljubljanski nadškof dr. Stanislav Zore. Promet je kljub velikemu obisku potekal nemoteno, domači redarji so vešče usmerjali vozila, eno levo, drugo desno. »Ker se lepo družimo in zaradi praznika prihajamo že več kot 10 let ob 15. avgustu na Brezje. Da kako svečko prižgemo in se na koga spomnimo. Startali smo ob 8. uri zjutraj, pot nas je vodila prek Kranja in po stari cesti do Brezja. Dobrih 40 kilometrov je bilo v eno smer,« je v imenu kolesarske ekipe iz Ljubljane povedal Samo Mali, ki se bo s prijatelji domov grede zapeljal mimo Brnika nazaj do Ljubljane. Niso bili edini. »Dobrih 32 kilometrov smo prevozili iz Medvod. Slovenci smo športen narod, pa smo se odločili, da na poti do sem še nekaj zase naredimo. Na Brezje pridemo na Marijin praznik, pa še k maši gremo in na kosilo in potem domov ter tako izkoristimo prost dan,« je povedal Robi iz Medvod. Če so eni kolesarili, so drugi hodili na Brezje.
Marijino vnebovzetje je eden največjih krščanskih praznikov.
»Direktno od doma. Živimo v Zgornjem Tuhinju, kjer imamo cerkev Marije Vnebovzete. S prijatelji smo se odločili, da poromamo od domače cerkve do Marije Pomagaj na Brezje. Pot, dolga je bila 58 kilometrov, smo darovali za tri namene: da se zahvalimo za vse milosti, ki nam jih Bog daje; da te naše žulje in trpljenje darujemo za tiste, ki imajo težave v življenju in trpijo, tretji namen pa je bila prošnja za mir na svetu. Veseli smo, ker smo to prehodili,« je svoje peš romanje opisal evropski poslanec Matej Tonin, z njim sta hodila tudi poslanski kolega Aleksander Reberšek ter Toninov prijatelj Matej Slapnik, ki je to pot prehodil že šestič. Prvi dan so prehodili 33 kilometrov, drugi dan še 25. Spet tretji so k Mariji Pomagaj prišli z jeklenimi konjički. »Odpravljamo se na daljše romanje, z motorjem gremo do Čeških Budejovic. Ker pa je danes Marijin praznik, smo se ustavili na Brezjah pri Mariji pri maši. Od tu uradno startamo,« nam pove Mojca Sojar. Prvi dan (na motorju je skupaj z možem Valentinom) jih je pot vodila do okolice Salzburga, potem pa do Češke, romanje na motorjih pa bodo trije motoristični pari sklenili v cerkvi Marijinega vnebovzetja Gospa Sveta na Koroškem v Avstriji. »Po navadi je praksa, da se kakemu svetniku priporočimo pred tako potjo. Ker smo kristjani, nam to veliko pomeni,« sklene Mojca, na pot pa so šli še Diana in Vili Kopše ter Mira in Marjan Petek. Vsi zbrani so med osrednjo mašo prisluhnili ljubljanskemu nadškofu dr. Stanislavu Zoretu, ki je med pridigo poudaril pomen verovanja nasproti ateizmu in večnemu iskanju samega sebe.
»Današnji svet noče, da bi človek poslušal Boga. Namesto v rodovitno polje izpolnjevanja božje volje ga zapira v kletko vseh mogočih pravic, ki ga trgajo iz rodovitnega odnosa s seboj in svojo naravo, s svojim Stvarnikom in njegovim načrtom rodovitnosti, odrešenja in življenja. Z vsemi mogočimi pravicami ga postavlja na odprt prostor niča, kjer ni več smeri in ciljev, kjer ni več poti in izpolnitve, kjer ostaja samo še ta trenutek in človekovo iskanje samega sebe in svoje identitete. A človek zaman išče sebe in svojo identiteto, če ni nekoga, ki ga sprejme, ki ga pokliče po imenu in ga obdari z dostojanstvom. Brez Boga, ki človeku daje dostojanstvo, človek išče svojo podobo iz dneva v dan in vedno znova razočaran spozna, da ne ve, kdo je. Da bo naša zaveza trdnejša in ljubezen bolj živa, se bomo izročili naši nebeški Materi Mariji. Sveti Maksimiljan Kolbe pravi, da vedno, kadar se ji posvetimo, postanemo v njenih rokah, kakor je ona v Božjih, orodje Božjega usmiljenja. Prepustimo se njenemu vodstvu, prepustimo se njeni materinski roki! Če nas bo ona vodila, bomo lahko varni in mirni. Amen!« je še dodal dr. Zore, ki je na koncu v skupni molitvi slovenski narod vnovič posvetil Mariji.
Jurijeve ovčke
Dan na Brezjah je bil živahen tudi po obredih. Po prvih romarjih so svoje stojnice že pred sedmo postavili rokodelci, kmetje in drugi, ki so ponujali svoje izdelke in storitve. Marjan Petač iz Goričan se že nekaj časa ukvarja s predelavo kož drobnice in divjadi. »Izdelujemo pergament in dve vrsti srednjeveškega arhaičnega usnja, vse brez sodobnih kemikalij. Predvsem za arhive in rekonstrukcijo starih pisnih virov, nekaj pa strojimo tudi na kosmato,« je opisal svoje izdelke. Po nogometno povedano so mu na levem boku delali družbo medeni kruhki. »Ne le danes, smo celo leto tu. Tele izdelke sicer že 30 izdeluje moja mami Cirila Šmit, medeni kruhki iz Dražgoš so del bogate slovenske tradicije. Vsi izdelki so izdelani in okrašeni ročno. Mama jih je dela iz medenega testa, meda in moke. Predvsem tujci radi kupujejo, nemškogovoreči obiskovalci Brezij poznajo podobno pecivo, imenujejo ga LebKuchen,« nam je povedal Klemen, ki je prišel mami Cirili pomagat pri prodaji, sicer pa je tako kot starejši brat Edo vešč izdelovanja medenih kruhkov. »Ni pravila, kdaj se bo kaj prodalo. Eni prazniki so boljši, drugi slabši. A če ne prideš, ne prodaš,« pragmatično sklene Klemen.
Streljaj naprej, tam je bila na trenutke celo največja gneča, je bila Safeta Delalić iz Studenca pri Postojni, sire izdelujejo na ekološki kmetiji Žganjar. »Odziv ljudi je zelo dober, najraje pa segajo po našem poltrdem siru Studenec. Na veliko takih dogodkov pridemo, danes smo s stojnico še v Črni na Koroškem in na Zgornjem Jezerskem.« »Šest let sem že v domu. A ves čas nekaj delam. Takole izdelujem tudi ovce, ki jih potem vsako nedeljo pripeljem na Brezje in prodajam. Je treba še kaj zaslužiti, pokojnina ni velika, dom je drag, veste,« nam je svojo zgodbo zaupal 74-letni Jure Smolej, sicer varovanec Doma Petra Uzarja Tržič. In tako naprej do leta osorej.
