Slovenci zmagali v peklu

PIEVE di CADORE – Dve štiričlanski ekipi naših gorskih reševalcev sta stali na startu mednarodne preizkušnje Dolomiti Rescue Race. Milan Šenk (GRS Jezersko) se je ob tem spomnil: »Uradnega napovedovalca skorajda nismo razumeli, bilo pa nam je povsem jasno, da smo prišli v pravi pekel.«


Gre namreč za tradicionalno tekmovanje gorskih reševalcev, ki temelji na preverjanju vzdržljivosti, gibanju po visokogorju in alpinistiki. Udeležuje se ga izjemno veliko ekip, letos so poleg gostiteljev Italijanov in Slovencev, ki so se prijavili prvič, nastopili tudi gorski reševalci iz Škotske in Anglije. Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) je prijavila ekipi Slovenija1 v sestavi Miha Rakar (GRS Jesenice), Robert Pritržnik (GRS Celje), Primož in Anže Šenk (oba GRS Jezersko) in Slovenija2: Gašper Perše (GRS Tolmin), Matija Klanjšek, Miha Dolinar (oba GRS Kranj) ter Milan Šenk, ki je bil z dopolnjenimi 62 leti eden najstarejših, če ne celo najstarejši nastopajoči v 57 moštvih.


Le en trening so opravili naši, da so preverili usklajenost, ter šele tam oblikovali ekipi, hkrati pa so na daljavo poskušali pridobiti dodatna pojasnila pri organizatorjih. Nosila, kot del obvezne opreme pri preizkusu, so naši gorski reševalci organizatorjem oddali zadnjo minuto. Komaj še pravočasno.


»Po startu je bilo par sto metrov prerivanja, padcev, vse za boljšo pozicijo, ko gre proga čez manjši mostiček,« so opisovali naši udeleženci. »Potem se pot začne strmo vzpenjati, tako kot naš srčni utrip, raste ekipna moč, ki nas drži skupaj in poganja proti ferati – s fiksi opremljen greben.« Tam so padli v manjšo kolono, vendar spretno prepenjali vponke in pustili, da noge opravijo svoje. Sledil je dolg tekaški spust, na katerem večina dela opravita podzavest in zavest, ki skrbi za natančno kontrolo vsakega koraka. Hitro so bili ob sidriščih, kjer je bil določen spust ob vrvi. Vse je potekalo po poprejšnjem dogovoru, le vrv jim je nagajala. »Nato je sledil še en, res strm spust, kjer pamet odpove, korenine in izčrpanost zarežejo v prenapete stegenske mišice. Organizator nas je usmeril do naših nosil, na hitro smo jih sestavili in z njimi poleteli v kilometer oddaljen cilj sredi mesta.«


Tam jih je čakal podpredsednik GRZS Robert Sušanj, ki je skrbel za logistično podporo. »V ogromni množici tekmovalcev so se mi naši kmalu izgubili iz vidnega polja. Kako jim gre, na katerem mestu so? Tega ni vedel nihče, saj vmesnih rezultatov niso objavljali. Nekaj po enajsti uri je napovedovalec sporočil, da se že približuje prva ekipa. Težko opišem občutke, ko kot edini Slovenec stojiš v cilju, spiker rjove, gledalci ploskajo in čakajo zmagovalce, potem pa slišiš, da bodo med 57 ekipami Slovenci prvi prišli v cilj. Da bi kar skočil v ciljni prostor in vpil: »To so moji!«


Drugouvrščena ekipa Paganella – Avisio je za našimi zaostala za debele tri minute, tretja, domačini iz Pieve di Cadore, še minuto več, čeprav so imeli domači teren. Za končni vrhunski vtis je Slovenijia2 prišla v cilj kot šesta. Anže Šenk iz zmagovalne sestave Slovenija1 je strnil vtise: »Zelo pozitivno vidim predvsem povezovanje, navezavo stikov med društvi in človeško bogastvo sodelujočih reševalcev, med katerimi je vsak trenutek veselje. Z bližanjem starta so se dvigovali tudi cilji. Sam sem že kmalu po prehodu iz startne ravnine v klanec začutil možnost za stopničke. Med 228 nastopajočimi smo bili kmalu skupaj. Sledili smo prvim na vidni razdalji. S pomočjo drug drugemu smo priložnostno izenačevali moči, da je šlo vse do cilja kot namazano.«