Slovenec je šel s kolesom do skrajnega severa Evrope (FOTO)
Poletni dopust večina ljudi porabi za sproščujoč oddih na morju, 56-letni Kamničan Sandi Rutar pa se je čisto sam s kolesom odpravil na najsevernejšo točko Evrope – na Severni rt oziroma Nordkap. Do tja in nazaj je potreboval 46 dni in naredil 7744 kilometrov, torej v povprečju malo več kot 150 na dan. Večinoma je spal kar na divje v svojem šotorčku na samonapihljivi blazini, le nekajkrat v kampu.
Rad je neodvisen in sam
»Na to dolgo pot sem se odpravil zato, ker rad potujem in spoznavam druga okolja in ljudi, ker sem rad sam s seboj in ker imam zelo rad naravo. Kilometri in časovni okvir so zame popolnoma nepomembni. Nikamor se mi ni mudilo, naredil sem toliko poti na dan, kot mi je pasalo. Rad sem neodvisen in čisto mimo bi se mi zdelo, da bi na Norveško priletel z letalom. Na takšnem potovanju s kolesom si čisto sam s seboj, ukvarjaš se s tistim trenutkom in ničimer drugim, popolnoma se odklopiš. To je na neki način meditacija in bolj kot fizično je to potovanje za dušo,« nam pove.
Prijazni ljudje, severni jeleni, divja narava.
Potem ko so mu v podjetju, kjer je zaposlen kot varnostnik, odobrili dopust, je naredil okvirni načrt in se konec maja podal na pot. Do Norveške, kjer je bil njegov cilj, je potoval čez Madžarsko, Avstrijo, Slovaško, Češko, Poljsko, Litvo, Latvijo, Estonijo in Finsko, vračal pa se je čez Švedsko, Dansko, Nemčijo in Avstrijo.
»Do Skandinavije je bilo kolesarjenje bolj nujno zlo in nevarno, včasih tudi mukotrpno. Tam je ogromno prometa, večinoma se je treba držati hitrih cest. Na Finskem pa je narava res osupljiva in še zelo neokrnjena. Skandinavske države so razred zase, tam je čisto druga mentaliteta ljudi, ves čas imaš občutek, da si zelo dobrodošel. Niti enkrat nisem imel občutka, da sem v nevarnosti ali da me kdo ogroža. Ljudje so zelo prijazni, ustavljali so me in spraševali, kam grem. Spal sem lahko kar zunaj in nihče me ni nikamor podil. Zelo svobodnega sem se počutil. Prijazni ljudje, severni jeleni, divja narava, to je bilo najlepše od vsega,« pripoveduje.
Z vsakega potovanja močnejši
Čeprav je bil Nordkapp ob njegovem prihodu popolnoma zavit v meglo, je bilo zanj to veličastno doživetje. »Kar težko z besedami opišem, kako fenomenalni občutki so, ko prideš na cilj. Vse je bilo v megli in ni se videlo dlje kot nekaj metrov. A vreme je pač vreme, na to ne morem vplivati, lahko pa rečem, da se z vsakega potovanja vrnem močnejši, in to je bilo moje daleč najboljše potovanje,« se smeje.
Seveda mora biti človek na taki poti brez strahov, da lahko ponoči sploh zaspi sredi temnega gozda, v katerem je vse polno živali in glasov, še doda in tudi, da ga ob raznih pripetljajih ne zajame panika. »Biti moraš premišljen in preudaren. Moraš se znati umiriti in pravilno reagirati, pa tudi ves čas moraš biti osredotočen na vožnjo. V Estoniji sem v ogledalu videl, da me prehiteva šlepar, nisem pa videl, da je bil za njim še eden, ki me je potem skoraj oplazil, ko sem prišel nazaj na cesto. Tudi sredi divjine, ko zaslišiš kakšne živalske glasove, se ne smeš prestrašiti in se moraš znati umiriti,« razloži.
Ekstremni podvig ni njegov prvi.
Ekstremni podvig ni njegov prvi. Za njim so že tisoči kilometrov po Evropi, na primer v Grčiji, Črni gori in na Korziki, a kolesarjenje do najsevernejše točke Evrope je bilo zanj tako veliko doživetje, da se s tem vse skupaj šele začenja. Za prihodnje leto dela načrte za bolj lahkotno potovanje, kjer ni veliko prometa. Rad bi šel na jug, do Gibraltarja in najjužnejše točke naše celine. Potem bo zaključil z Evropo in se podal v Azijo. Predvsem ga zanimata Nepal in Indija, saj se ukvarja z meditacijo in jogo.
Priporočamo
Predstavitvene informacije
Komentarji:
Priporočamo
