Slovenec, ki je pobegnil iz Jugoslavije, spregovoril o azilu in poroki v taborišču

Z danes 80-letnim slovensko-avstrijskim pisateljem Levom Detelo sem se srečal v dunajski kavarni Eiles, kjer je po pobegu iz Jugoslavije doživel svoje prve literarne debate. Je eden zadnjih živečih disidentov, ki so se konec petdesetih let glasno postavili po robu režimu. Za izključitev z univerze je bil dovolj že dvig roke proti odstavitvi slovenista Antona Slodnjaka z univerze. Eden redkih pisateljev, ki ustvarjajo v slovenščini in nemščini, je napisal in izdal nič manj kot 50 knjig. Med drugim ducat pesniških zbirk in 15 proznih del. Njegov roman Disident, v katerem opisuje otroštvo, študentska leta v Ljubljani, pobeg in nato kariero na Dunaju, kjer so ga toplo sprejeli tudi relativno zaprti dunajski literarni krogi, bo izšel oktobra pri založbi Kulturni center Maribor v zbirki Frontier. Dobil je več avstrijskih literarnih nagrad in si prislužil pisateljsko pokojnino. Čeprav ni bil revanšist, ampak mož dialoga, ki je avstrijsko javnost seznanil s slovenskimi sodobnimi avtorji, s tem ko jih je prevajal, v Sloveniji ni bil nikoli deležen posebno velike pozornosti.

Kako se spominjate prihoda v kavarno Eiles, ki je še iz časa Franca Jožefa?
Prvič sem prišel na začetku šestdesetih let, mislim, da leta 1963, ko sem začel hoditi na predstave v bližnji Volkstheater, ki se je za časa avstro-ogrske monarhije in v obdobju Hitlerja še imenovalo Deutsches Volkstheater. Ponujalo je kritični pogled na družbeno dogajanje, močan vtis pa je name istega leta naredila drama Rolfa Hochhutha Namestnik (Der Stellvertreter), ki tematizira odnos Vatikana in papeža Pija XII. do Judov med drugo svetovno vojno. V tej kavarni so se leta 1934 zbrali nacionalsocialistični atentatorji, preden so umorili avstrijskega kanclerja Engelberta Dollfussa.

Kako ste pobegnili?
V Gradcu sem imel staro teto Marico, hčerko mladinskega pisatelja in komponista Antona Kosija, ki je bila sestra moje babice po materini strani. Že prej sem jo kot dijak večkrat obiskal. Ker sem za odhod v tujino potreboval vizum, sem prodal kolo, ki sem si ga prislužil ob nekem obisku pri graški teti kot poletni praktikant v tovarni. S prijateljico in poznejšo ženo, pesnico Mileno Merlak, sem v Ljubljani 8. avgusta pred 59 leti z enim samim kovčkom stopil na vlak in se odpeljal v Avstrijo. Teta ni bila najbolj vesela moje zanjo utopične ideje, da bi ostal v Avstriji in zaprosil za azil. Govorila je, da imam v Jugoslaviji vse možnosti. Vsekakor se je ustrašila dveh mladih ljudi z zanjo nerealnimi idejami, ki so bile politično nevarne. Zdelo se ji je, da jo bova s svojo prisotnostjo zelo obremenila.

Je šla Milena z vami kot dekle ali zaradi drugih razlogov?
Verjetno je bilo zanjo pomembnih več faktorjev. Izhajala je iz družine, v kateri sta bila brata domobranca, ki sta po vojni na Teharjah izgubila življenje, oče pa je naredil samomor, ker so mu odvzeli velik del posestva. Še zelo mlada Milena ga je našla v prepadu, kjer je umirajoč ležal na skalah, medtem ko je bila njena mati kot sovražni kulaški element v zaporu. To so hude travmatične zadeve.


Povod za beg je bil vaš nastop na zboru študentov, ko sta s pisateljem Marjanom Tomšičem edina glasovala proti odstavitvi prof. Antona Slodnjaka.
V nabito polni predavalnici v poslopju nekdanje ljubljanske realke v Vegovi ulici sva bila edina proti nekritičnim napadom na profesorja Slodnjaka. Leta 1959 sva bila kot študenta nižjega letnika obkrožena s starejšimi in mlajšimi enoumju vdanimi kolegi. Doživel sem občutek osamljenosti in ogroženosti. Grozno je bilo, ko so nastopili različni tovariši mladinske organizacije in raztrgali Slodnjakovo knjigo Geschichte der slowenischen Literatur (Zgodovina slovenske književnosti), ki je izšla v Berlinu, čeprav niso bili vešči nemščine. Zagotovo pa je bila najbolj bizarna obtožba, da Slodnjak piše slogovno slabo, kar je seveda bedarija, saj je bil delno vzgojen še v institucijah avstro-ogrske monarhije, ki so slovele po občutljivosti za jezik in formo. Z Marjanom se nama je zdelo nemogoče, nemoralno, saj Slodnjak ni bil omejen reakcionar, temveč osebnost, ki je dvigala in širila vedenje o slovenski literaturi na kritičen način. Bil je levo usmerjen liberalec z nekaterimi socialističnimi tendencami. Spomnimo se na primer zadnjega prizora iz Cankarjeve knjige o Hlapcu Jerneju, ko pride ta z dolge trnove poti na Dunaja od cesarja, kjer tudi ni našel pravice. Zdaj razočaran zažge domačijo, kjer je vse življenje zvesto služil kot hlapec, in ga jezno vržejo v ogenj. Slodnjak je to interpretiral kot simbol socialistične revolucije. Po drugi strani primerja Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča, prvega kot socialno čutečega partizana, drugega pa kot nadarjenega, a vase zazrtega subtilnega mračnega lirika, v čigar pesmih slutimo zavest o bližnji smrti. Balantiča takrat zaradi domobranstva nismo omenjali. To je bil eden od razlogov za kampanjo proti njemu in odstavitev.

Si lahko današnja generacija študentov predstavlja tovrstno literarnoteoretično represijo?
Ne. Časi so bili bistveno drugačni. Preden sem odšel na Dunaj, sem na revijo Mlada pota, katere literarni mentor je bil Ivan Potrč, poslal novelo Živi in mrtvi, v kateri opisujem mlad par med drugo svetovno vojno. Slovenski mladenič se ne more odločiti ne za levo ne za desno, njegovo dekle pa je hči nemških staršev. Želel sem spravo med narodi. Potrča je to zelo razburilo. Poslal mi je pismo: "Z vašim humanizmom je nekaj narobe. Oglasite se v uredništvu."


Kako ste pridobili azil?
Ko sva se javila na policijsko postajo in zaprosila za azil, so naju poslali v zapor, saj so preverjali, ali nisva prišla k njim s špijonažnimi nameni. V istem zaporu je med drugim svojčas kot preganjani komunist bival tudi Prežihov Voranc in tam v osnutkih oblikoval svoja glavna romana Požganica in Doberdob. Po enem mesecu sva dobila azil in se preselila v zbirno taborišče Traiskirchen, kjer so bili ubežniki madžarske revolucije. Kmalu sem prek avstrijskega Karitasa dobil mesto vzgojitelja v mladinskem domu v Retzu ob češkoslovaški meji. Nato se mi je jeseni 1961 na Dunaju uspelo vpisati na fakulteto, na študij slovanske filologije in zgodovine umetnosti.

Z Mileno sta se že dva meseca po pobegu poročila. Kako je bila videti poroka v taborišču?
Vse je bilo nenavadno, skrajno skromno in preprosto. Nevesta v petrolejsko zelenem modernem kostimu, ki ga je prinesla še iz Jugoslavije, in z belimi oktobrskimi krizantemami s cvetlične grede v bližnji vrtnariji in jaz kot mlad ženin v temni gledališki obleki iz starih slovenskih dni. Poroke beguncev v taborišču so bile velika redkost. Bila sva prava paša za oči traiskirchenskega prebivalstva, ko sva šla peš po ulicah tega precej velikega nižjeavstrijskega kraja na matični urad in na poroko v tamkajšnji cerkvi.

Pišete v slovenščini in nemščini.
V gimnaziji v Ljubljani sem se osem let učil nemščino, ampak to je šolska nemščina, nekaj veš, a je premalo. V letih v Avstriji pa sem se dovolj dobro navzel nemščine. Najprej sem pisal samo v slovenščini, ampak sredi šestdesetih let, ko sem končal študij in dobil na priporočilo dunajskega profesorja, filologa dr. Hamma, petletno štipendijo v New Yorku, me je to rešilo socialnih težav in sem začel eksperimentalno pisati tudi v nemščini. Danes zame to ni velik problem, tu in tam še kaj pogledam v slovar, ampak to morajo storiti tudi tu rojeni pisatelji.

Kako so vas kot Slovenca, ki piše v nemščini, sprejeli avstrijski pisatelji?
Nemško pišoči pisatelji so bili v glavnem zelo solidarni in so mi velikokrat pomagali. Še danes me z mnogimi povezujejo lepa prijateljstva.


Koliko let niste smeli obiskati Slovenije?
Skoraj 30 let je minilo, ko sem prvič znova prestopil mejo. Aprila 1990 je v Murski Soboti umrla moja mama in žena je poklicala na jugoslovansko ambasado, ali lahko Lev Detela pride domov na pogreb svoje matere. Bilo je nekaj zmede in naslednji dan so iz ambasade poklicali, da smem priti v Jugoslavijo, ker sem bil v Beogradu izbrisan s seznama nezaželenih. Mesec prej to ne bi bilo mogoče. Leto prej sem pri Mohorjevi v Celovcu izdal roman Stiska in sijaj slovenskega kneza, o knezu Borutu in pokristjanjevanju Slovencev. Ko je bila decembra 1989 predstavitev knjige v Sloveniji, nisem smel tja.

Z delovanjem in ustvarjanjem ste si prizadevali za ohranjanje stikov s Slovenijo. Imam pa občutek, da sodelovanje matične države in manjšine ni pristno.
Slovenska manjšina v Avstriji je še danes tudi zaradi številnih neprijetnih izkušenj nezaupljiva do Slovenije – in seveda še bolj do uradne Avstrije. Koroškim Slovencem je mogoče očitati zaprtost, a po drugi strani oni pogosto upravičeno očitajo Sloveniji, da za svoje manjšine ne naredi nič oziroma premalo. Razen lepih besed in praznih gest.

Kolikokrat obiščete Slovenijo?
Morda nekajkrat na leto, vendar vse redkeje. Na nekdanje zamere sem nekako pozabil, a občutki so mešani. Slovenci smo žal razdeljen narod, na leve in desne. Ni konstruktivnega dialoga in zato ni pravega razvoja. Za prihodnost se kar malce bojim, če ne bo nekega premika. Ljudi z drugačnimi nazori nisem nikoli občutil kot sovražnike. Rad sem prisluhnil tudi nasprotnim argumentom. Iz navzkrižja mnenj se lahko veliko naučimo in rastemo. Motile pa so me politične instrumentalizacije z delitvijo na sovražnike in dobre državljane. Na literarnem področju oziroma v naši reviji LOG nam je uspelo tisto, kar je v visoki politiki velikokrat nemogoče: ustvarjanje dialoga na podlagi različnih mnenj in konceptov. To bi bila tudi prava pot v novo tolerantno svetovno družbo.

Kdaj je izginila stiska, ki jo nujno občuti begunec?
Po svoje begunstvo traja do konca, čeprav sem Dunajčan in se ne počutim tujca, saj tu živim že skoraj 60 let. Ob prestopu meje je bil to po eni strani zame drug svet, po drugi pa sem se že prej ukvarjal z nemško literaturo, tako da sem ta svet poznal. Na začetku sem občutil nekakšen strah, vakuum. To je značilno za odcepitev iz domače naravnanosti, iz družine, čeprav je bila moja razcepljena. Greš v neznano in veš, da se ne boš vrnil. Tako na videz absurdno dejanje zmoreš pri dvajsetih. Vendar se je pozneje dogodil bistveni preskok v novo in pozitivno, ko sem se začel vživljati v nove razmere. V avstrijsko družbo sem se vključil, ko sem začel pisati v nemščini in je v sedemdesetih letih izšlo nekaj mojih nemških knjig. Takrat so me sprejeli.

Dobili ste več avstrijskih literarnih nagrad in priznanj, v Sloveniji pa ne uživate pretirane pozornosti.
Nagrade so vzpodbuda za nadaljnje delo. Vendar niso nekaj nujnega oziroma niso temelj pisateljskega delovanja. Pri Slovencih nisem imel posebne sreče z nagradami, razen v Trstu, kjer so mi podelili nagrado vstajenje, in v Celovcu, kjer sem dobil nagrado za slovenski zgodovinski roman. Sem pač outsider. Nihče ni prerok v domovini.