Slovenec se s Kitajske do Rima vozi le dve uri
Marsikdo bi pomislil, da je Srbija država, ki zemljepisno seže vse tja do Japonske, tolikokrat je bilo že slišati – Srbija do Tokia! Gre samo za slogan, ki so ga v začetku 90. let uporabljali srbski nogometni navijači. V tistem času je Crvena zvezda osvojila tako evropski pokal kot tudi interkontinentalnega, ta pa je potekal v Tokiu. Žal ima slogan tudi svojo temačnejšo plat: že kmalu so si ga polastili srbski nacionalisti ter z njim podpihovali etnično nestrpnost.
V nasprotju s Srbi smo Slovenci manj samozavestni. Pa čeprav potrebujemo, če želimo s Kitajske do Rima, iz Koreje do Londona ali pa iz Bangladeša do Dunaja, le dobri dve uri vožnje. Da, v naši državi je to mogoče.
Kosovo polje po kmetu
Obrobju Trnovskega gozda in skalnemu robu planote okoli Predmeje in Otlice, od koder je tudi najlepši razgled na Vipavsko dolino, pravimo Gora. Ljudje so Gorjani. In prav Otlica je tisto naselje, ki ga sestavljata zaselka, enemu pravijo Sibirija, drugemu Kitajska. Če se prvi tako imenuje zato, ker leži v burji in mrazu izpostavljenem žlebu, kamor s severovzhoda priteka hladen zrak in je zato tukaj hladneje kot drugje po Gori, je zaselek Kitajska dobil ime zaradi obeh podobnosti s to daljno deželo. Če na kitajski zid spominjajo tipični kamniti zidovi, ki tečejo po parcelnih mejah, je bila podobnost s Kitajsko tudi v prenaseljenosti, saj so bile v 19. stoletju na tem območju družine z deset, dvanajst ali celo šestnajst otroki nekaj čisto običajnega, zato je bilo prebivalcev na tem majhnem prostoru – kot Kitajcev!
Obstaja kraj, ki ima Sibirijo in Kitajsko, kjer vneto špilajo polko, Benetke pa se menda ob jasnem vremenu vidijo s prostim očesom! Obstaja pa tudi kraj, zahodno od Trebnjega, ki se čisto zares imenuje Benečija. Nekdo je opozoril na železniško progo, češ da so jo morda gradili prav delavci iz Benečije. Ni pa vedel za progovne delavce iz Lombardije, še iz časov Avstro-Ogrske, ki so pustili več kot očiten spomin na svoje bivanje v naših krajih. Delavska naselja, v katerih so živeli, so poimenovali kar Majland oziroma Majlond, in sicer po nemški obliki za lombardijsko prestolnico Milano. Danes tako poimenovane zaselke srečamo v Zidanem Mostu, Postojni ter Ljubljani.
V Ljubljani pa nimamo samo Majlonda, to je med Dolgim mostom in Brezovico, imamo tudi Kosovo polje. Današnja Pavšičeva ulica v Šiški je bila prej Kosovo polje, menda po kmetu, ki se je pisal Kos. Kjer je športni center Dolgi most, je prav tako Kosovo polje, po istem kmetu ali zgolj po dobro nam znani ptici? Tudi v Ljubljani imamo svojo Sibirijo, to je tam, kjer je smetišče, imamo pa tudi svoj London, med Rakovnikom in Rudnikom. Najpogostejša razlaga je, da je bil nekoč nekdo, ki je delal v Londonu. Kdo ve, nemara je treba prav zato izvor imena London iskati pri Šmarju -Sapu, kjer je tudi peskokop London. Ena razlaga je, da naj bi po drugi svetovni vojni tam nekdo gradil s pomočjo cementnih blokov. »Kje si se tega navadil?« naj bi ga vprašal domačin. »V tujini, delal sem v Londonu!« In od takrat so temu delu Šmarja rekli – London. Druga razlaga je, da je neki Aček še pred prvo svetovno vojno predelu, kjer sta stali že dve hiši, rekel – to je London! In da je tako ostalo.
Obisk iz Moskve
Kmalu po drugi svetovni vojni so v Spodnji Idriji začeli graditi stanovanjske bloke. V kolektivnem duhu tistega časa celo tako, da so ene sanitarije pripadle skupni uporabi vseh članov štirih družin. Iz prerivanja, kdo bo šel na stranišče, so se razvile nepomirljive bitke, naselja pa se je – ker je prav tedaj divjala korejska vojna – oprijelo ime Koreja. In tako je še danes. Po skrajno nizkih standardih zgrajena soseska se je še dolgo otepala z neprimerno cesto, kanalizacijo, leta 2012 so doživeli celo podganjo invazijo v vrtec in šolo.
Gradnja naselij v socializmu je nasploh prispevala k pisanemu poimenovanju predelov, ki so se obdržali vse do danes. V Murski Soboti, denimo, so nadeli območju pri Agroservisu, ki ga je dal Pionir v sedemdesetih letih pozidati z vrstnimi hišami, ime Bangladeš, zagotovo pa Romi nimajo nič s tem, pravijo domačini. Povsem drugače je ne tako daleč stran v Serdici: naselje, ki ga že sto let poseljujejo Romi, se imenuje Ljubljana.
Blokom iz 60. let pa pravijo v Lescah kar Moskva. Seveda se tako imenuje tudi tamkajšnja gostilna. Če imamo na Gorenjskem Moskvo, pa vasi na Dolenjskem že dolgo pravijo Mala Moskva, kmalu se bo tako uradno imenoval tudi osrednji trg, kot smo že poročali. Leta 2017 je Gabrje že obiskal ruski veleposlanik in z domačini posadil lipo prijateljstva. Pred mesecem so gostili visoko delegacijo: Gabrje sta obiskala minister za zunanje ekonomske in mednarodne odnose mesta Moskva Sergej Jevgenjevič Čeremin ter predsednik moskovske gospodarske zbornice Vladimir Mihajlovič Platonov.
Tudi Američanov je pri nas kar nekaj! Naselja, ki se imenujejo Amerika, so pri Zgornji Ščavnici, Ormožu, Velikem Širju in Zgornjih Žerjavcih.
Gardist pri papežu
V bitkah pri francoskem Verdunu so Nemci od februarja do decembra 1916 izgubili okoli 600.000 vojakov, prav toliko padlih so imeli tudi na francoski strani. Pod Gorjanci v Krajevni skupnosti Stopiče nosi kraj s stotimi prebivalci enako ime.
Iz prerivanja, kdo bo šel na stranišče, so se razvile nepomirljive bitke, naselja pa se je – ker je prav tedaj divjala korejska vojna – oprijelo ime Koreja.
Ni sicer prav veliko Slovencev, se pa najdejo tudi takšni, ki uživajo v pravljičnem božičnem sanjarjenju ob dunajskih in rimskih jaslicah in prav tako prijazno silvestrujejo po dunajskih in rimskih domovih, ne da bi morali sploh od doma. Govorimo o slovenskih Dunajčanih in Rimljanih, prvi so v občini Krško, drugi v črnomaljski. Na Dunaj vodi iz Krškega urejena pešpot; belokranjski Rim, ki leži ob cesti iz Podzemlja proti Adlešičem, pa je kot samostojno naselje nastal šele leta 2007, četudi je obstajal že pred drugo svetovno vojno. Po legendi naj bi v davnih časih neki Belokranjec služil papežu kot vojak švicarske garde. Ko se je upokojil, si je postavil hišo prav tu, kjer je zdaj Rim. Ime krškega Dunaja pa izhaja iz prazgodovinske trdnjave ali gradišča Dunum, ki je stal na gori sv. Lovrenca nad Krškim. Je pa res, da v prazničnih dneh – že zaradi vabljivih kleti ob vinski cesti – precej več gostov kot omenjena Dunaj in Rim obišče naš Jeruzalem.
