Slovenska mesarska dinastija v Ameriki

CLEVELAND – Kranjska klobasa je zaščitni znak Slovencev doma in po svetu. Blizu Clevelanda jih je sredi prejšnjega tedna okoli 1300 udeležencev snedlo 2000, za nameček pa še okoli 1000 kosov potice in domačega zavitka. Da je bilo še prijetneje, jim je na tradicionalnem druženju godel kralj polke, Walter Ostanek, naš rojak iz Kanade.

Na festivalu kranjskih ali slovenskih klobas, ki so ga na farmi Slovenske narodne podporne jednote v Kirtlandu v ameriški zvezni državi Ohio priredili že šestnajstič, je po izboru žirije in občinstva osvojila prvo mesto mesarija Azman Quality Meats iz kraja Euclid. Vodi jo William Ažman, kličejo ga Bill, in pripada slavni rodbini odličnih mesarjev, ki s svojimi klobasami pobirajo nagrado za nagrado. S svojim bratrancem Frankom, ki v Clevelandu vodi mesarijo Azman & Sons Market, se že leta izmenjujeta na čelu za najboljšo kranjsko klobaso v ZDA oziroma za najboljšo slovenian smoke sausage, kot pravijo temu priljubljenemu in prekajenemu izdelku na oni strani luže.
 

Ižanski mesarji

William (72 let) in Frank (67) sta že tretja generacija Ažmanov, ki se ukvarjajo z mesarstvom in nadaljujeta tradicijo svojega dedka Franceta, rojenega leta 1884, ki je z brati Lojzetom, Edvardom in Janezom še pred prvo svetovno vojno razvajal Ižance z mesninami. Od šestih otrok, ki sta jih imela Anton in Marija, so se kar štirje zapisali mesarskemu poklicu.

Brezizhodni položaj med prvo svetovno vojno je botroval temu, da so prav ti štirje zapustili barjansko grudo in se še med prvo vojno preselili v varnejše in spodbudnejše okolje.


Tako kot večina takratnih slovenskih izseljencev so tudi bratje Ažman svojo srečo našli v Clevelandu. Že leta 1917 je Franc odprl mesnico, ki je na vogalu ceste Addison in avenije St. Clair kmalu postala legendarno stičišče slovenskih izseljencev. »Pozor, gospodinje!« je vabil Franc. »Nedelja in praznik sta dva pomenljiva dneva in gospodinjam je treba dobro premisliti pri nakupovanju mesnatih jedi. V prvi vrsti, da je meso sveže, in v drugi vrsti – najcenejše. Zatorej vam posebno priporočamo, da nakupite pri nas, ker mi imamo najbolj sveže, in najcenejše meso!«

Ponujal je »pork roast, male suhe šunke, suha rebra, najboljše suhe šunke, suhe klobase, svinjske ledice, najboljšo teletino za pečenje, bacon, imamo pa tudi lepe kokoši, od štiri do deset funtov težke, lepe od dva do tri funte težke piščance, lepo in veliko zalogo vsakovrstnega doma soljenega in prekajenega mesa«. Tako dobro mu je šlo, da je postal sposobni mesar že kmalu eden največjih in rednih donatorjev, ko je bilo treba zbirati sredstva za slovensko skupnost. Lepo vsoto je prispeval, na primer, tudi šolam na Igu in v Iški vasi.

Novembra 1921 je mesnico prenovil in še danes je skoraj takšna, kot je bila takrat. Sto let je star tudi ločen prostor, kjer še danes dimijo meso, ki ga Frank Ažman pripravlja po recepturah svojega starega očeta, ki so ga na oni strani luže poznali prav tako pod imenom Frank. Nastala je prava mesarska dinastija. Frank st. je imel namreč štiri sinove: Louisa, Edwarda, Williama in Franka II. Zadnji je prevzel očetovo mesnico in že kmalu navdušil tudi svojega sina Franka III., ki v mesnici Azman & Sons deluje že pol stoletja. Ker so po njihov želodec in kranjske klobase prihajali od resnično daleč, je strankam s pošiljanjem svojih mesnih izdelkov po pošti prihranil obilo nevšečnosti.


Podobno že leta počne tudi njegov bratranec William Ažman, čigar oče, prav tako William, je v bližnjem kraju Euclid, kjer prav tako mrgoli naših rojakov, odprl svojo mesnico – Azman Quality Meats. William ml. jo je postavil slednjič celo na zemljevid nujnih gastronomskih postojank. Marsikdo v Clevelandu ne ve, kje je Slovenija, ve pa, kaj so slovenske klobase. V mesnici, kjer je razobešena velika slovenska zastava, jo želijo vsi poskusiti; ne le zaradi dokazane kakovosti, temveč tudi zaradi dejstva, da je bila prav Williamova kranjska klobasa že v vesolju!
 

Vesoljska klobasa

Na začetku decembra leta 2006 je na krovu raketoplana Discovery v vesolje poletela Sunita Williams, astronavtka slovenskega rodu iz Euclida. Njena prababica po mamini strani je bila namreč iz Leš pri Tržiču.

Astronavtkina mama Uršulina Bonnie Pandya, rojena Zalokar, je spomin ohranjala ves čas s pomočjo okusov iz preteklosti. Domači so ji morali zato kar naprej pošiljati Ažmanove kranjske klobase. Ko pa je njena hči poletela v vesolje in se je bližal božič, je Nasa dovolila, da svojci astronavtom na Mednarodno vesoljsko postajo pošljejo božična darila.

Sunitina mama je zato poslala pismo mesarju v Euclid: »V vesolje bi ji radi poslali vaše klobase!« Že kmalu zatem se je v Ažmanovi mesnici pojavila njena teta Mary Ann Zalokar Okicki, ki je za svojo nečakinjo pripravila paket. Billa Ažmana so poklicali tudi z Nase. »Vedeti so hoteli, katere sestavine so v klobasi. Povedal sem jim, da je recept res preprost, samo sol, poper, česen in kosi prašiča. Zanimalo jih je, ker na vesoljski postaji nimajo zdravnika. Če bi bilo v klobasi kaj, na kar bi bil kdo alergičen, bi se vse skupaj lahko zelo slabo končalo.« Od Ažmana so zahtevali tudi recept v pisni obliki.


Ali je Nasi takrat predal resnično vse skrivnosti njihove klobase ter več kot stoletno recepturo, po kateri jih je pripravljal že njegov dedek Franc Ažman, najbrž ne bo nikoli znano, znano pa je, da so vse klobase končale v vesolju. »Vse so pojedli,« se je nasmehnil Ažman. »Tudi ruskim astronavtom, ki so bili takrat na postaji, so bile menda izjemno všeč …«