Slovenska tradicija: čipkarska učiteljica v Železnikih že konec 19. stoletja (FOTO)

Turistično društvo Železniki je minuli konec tedna, ob 61. čipkarskih dnevih, pripravilo številne razstave, kulturni program, živžav za otroke, tekmovanje v klekljanju, lovski program, prikaz kovanja žebljev, veselice, bogat srečelov, klekljanje na prostem, klekljarsko ustvarjalnico za otroke in še kaj.

V kulturnem domu so si obiskovalci od petka do nedelje lahko ogledali razstavo Čipka – zakladnica znanja in izziv ustvarjanja Irene Benedičič, učiteljice klekljanja, in Jane Rihtaršič, ustvarjalke na področju čipkarstva. Predstavile so se klekljarice iz Sikirevcev na Hrvaškem, društvo zasavskih klekljaric Srčevke pa je predstavilo čipke na temo Čudovito vesolje in druge čipke. Na ogled so bili izdelki učenk in učencev Čipkarske šole Železniki, Pravljična bitja v čipki pa je pokazala klekljarska sekcija pri KD Borovnica. Obiskovalci so lahko občudovali čipke iz Stražišča in čipke v mozaiku, ki jih je razstavil Silvester Bajc iz Idrije. V galeriji muzeja so postavili razstavo Živalski svet Mire in Vide Kejžar.

Včasih so klekljali vsi

V Železnikih so se predstavili domači lovci, ogledati si je bilo mogoče tudi kovanje žebljev. Osrednje dogajanje se je v nedeljo začelo z mašo za klekljarice in turistične delavce v cerkvi sv. Antona Puščavnika v Železnikih. V starem delu mesta so predstavili domačo obrt in pripravili tržnico, lovci pa so poskrbeli za kulinarično doživetje divjačinske nedelje. Popoldne se je začelo vseslovensko tekmovanje odraslih v klekljanju.

Podelili so priznanja in se zabavali na veselici z Ansamblom Jureta Zajca.

»V Železnike naj bi po doslej znanih podatkih prvo znanje o izdelovanju čipk prinesla leta 1881 Štatorjeva Katra, ki je služila v Idriji,« so povedali v TD Železniki. »Najprej je naučila klekljati dve hčeri svojega novega gospodarja, ki je kmalu ugotovil, da se čipke dobro prodajajo. Da bi izboljšal kakovost in s tem tudi ceno čipk, je že leta 1887 pripeljal v Železnike čipkarsko učiteljico. Potem ko se je nekaj deklet naučilo klekljati, so učile kar druga drugo. Kmalu v Železnikih in okolici skoraj ni bilo več mlade ženske, ki ne bi znala klekljati.« Ko je leta 1902 v nekdaj močnem železarskem mestu ugasnil zadnji plavž in je bila s tem železarska tradicija končana, so se številne družine preživljale v glavnem z izdelovanjem in prodajo čipk. Klekljali so tako rekoč vsi: odrasle ženske, mlada dekleta, skoraj vsi otroci od petega leta ter celo starejši in možje, ki so ostali v kraju.

»Prva prava klekljarska šola je bila v Železnikih ustanovljena leta 1907,« dodajajo v domačem turističnem društvu. »Čipkarsko šolo je redno obiskovalo od 40 do 50 učenk, starih od 5 do 15 let, vse do leta 1960, z dvema krajšima prekinitvama. Po drugi svetovni vojni so se z nastajanjem nove kovinske in lesne industrije za ženske odprla številna bolje plačana delovna mesta, zato so klekljale le še ob prostem času. Tako se je tradicija izdelovanja čipk močno skrčila, nikoli pa ni popolnoma zamrla. Za to je zaslužno tudi domače turistično društvo, ki vse od leta 1963 organizira klekljarsko prireditev Čipkarski dnevi. Spodbuda turističnega društva ter ponovno ustanovljena čipkarska šola leta 1994 sta jamstvo, da klekljanje v Železnikih ne bo zamrlo, temveč bodo pod številnimi pridnimi prsti še naprej nastajale čudovite čipke.«

Dražgoški kruhki z motivi

Tudi rokodelci ohranjajo našo dediščino. Med njimi je Janko Marinč, ki je v Železnike prišel iz Kočevja. Je profesor na tamkajšnji srednji šoli, poučuje dijake lesarske smeri. »Sem velik ljubitelj lesa in dediščine kraja, tako da sem se tudi v zasebnem življenju našel v pletarstvu in obdelavi lesa,« je povedal Marinč. »V Rokodelskem centru Ribnica sem zaključil triletno pletarsko šolo, v zadrugi za razvoj podeželja Pomelaj pa sem pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo za poklic pletar. Ministrstvo za kulturo me je evidentiralo kot nosilca žive dediščine za pletarstvo. Moja ljubezen so leskove vitre, ki jih prepletam v košare različnih oblik in velikosti ter peharje za kruh in sadje. Sem demonstrator in mentor na raznih rokodelskih delavnicah.«

Janja Beguš se ukvarja s polstenjem.

Papirci so natisnjeni vzorci za klekljanje čipk.

Janko Marinč je pokazal, kako nastajajo leskove vitre.

Janja Beguš iz Tolmina je obiskovalcem povedala in pokazala, kako s polstenjem nastajajo čudoviti izdelki, med drugim copati, torbice in razna pokrivala. »Potrebna je moč v rokah, ker se le tako lahko prepletajo volnena vlakna. Seveda pa pri polstenju potrebujemo še milo in vodo. Oblikujemo lahko marsikaj. Na začetku sem za par copat potrebovala 12 ur, zdaj pa jih naredim v šestih,« je povedala Beguševa.

Med rokodelci smo srečali Cirilo Šmid, domačinko, ki je mojstrica izdelovanja dražgoških kruhkov. »Medtem ko je za Škofjo Loko značilen mali loški kruhek, je Selška dolina znana predvsem po dražgoškem kruhku, njegovo izdelovanje ohranjam že vrsto let,« pove Šmidova. »Izdelujem tradicionalne dražgoške kruhke z različnimi ročno oblikovanimi motivi. Najpogosteje izdelujem srca, ki jih tako kot druge oblike medenega peciva okrasim s cvetličnimi motivi planike, nageljnov, šmarnic, pšeničnih klasov in podobno.«

Karmen Prelog je predstavila uporabo čipk za različne namene.

Z zdaj že nekdanjo Pahorjevo katrco so opozorili na dobrodelnost.

Predsednik TD Železniki Tomaž Weiffenbach (desno) je bil zadovoljen z obiskom.

Za ohranjanje tradicije se nam torej ni treba bati. Železniki so poleg Idrije in Žirov eno od mogočnejših središč, kjer se srečujejo ljudje z zlatimi rokami, pa naj bodo to rokodelci ali klekljarice, ki s kleklji prepletajo skoraj nevidne niti.