KAOTIČNO STANJE
Slovenska vojska ima cvek že 4 leta!
Opravili menjavo načelnika generalštaba zaradi mednarodne blamaže. Borut Pahor z nezadostno ocenjuje stanje v SV že od leta 2014.
Odpri galerijo
Na Počku je počila sramota naše vojske. FOTO: Mavric Pivk
LJUBLJANA – Včerajšnja predaja bojnega prapora novemu načelniku slovenskega generalštaba generalmajorju Alanu Gederju je bilo poslovilno dejanje njegovega predhodnika, prav tako generalmajorja Andreja Ostermana. Odhod sedmega načelnika v slovenski zgodovini pa pravljičnemu številu navkljub ni bil nič kaj sanjski; ne zanj, ne za politiko, še najmanj za vojsko in vojake, ki so bili znova postavljeni na pranger posmeha. Minuli teden celo mednaroden, zaradi neuspele preverbe pripravljenosti naše bataljonske bojne skupine 72. brigade so se nam posmihali tudi v zakotnih balkanskih in baltskih kasarnah, saj se celo tam v 21. stoletju redko zgodi, da imajo težave z obutvijo. Pri nas pa, žal, obutev še zdaleč ni edina težava.
Vozila v slabem stanju, okvare jurišnih pušk, zastarelost tehnične opreme in kup podobnih opomb je v svojem pismu naši redakciji natresel anonimni slovenski vojak v minulem tednu. A bolj od vzrokov je skrb vzbujajoča naslednja opomba: »Morala v vojski je na eni najnižjih točk do sedaj, kakor tudi disciplina.« In seveda plače, ki so med (naj)nižjimi v državni upravi. Kakšni so medsebojni, medčloveški odnosi v službah (in to ne zgolj vojaških ali državnih), kjer so v zraku tovrstne razmere, si ni težko predstavljati.
Razmere in obutev pa niso novi težavi, kot tudi ne kopica drugih – tako je leta 2015 Sindikat ministrstva za obrambo opozarjal: »Stanje je kaotično. Blago za uniforme je nekvalitetno, enako je s škornji, ki pokajo.« Takrat je izvršni sekretar sindikata Marjan Lah od vlade dobil odgovor, da ni denarja. Denarja za obrambo je v zadnjem proračunu sicer nekaj več, a še zdaleč ne izpolnjujemo zaveze Natu, da bomo za obrambne namene namenili dva odstotka družbenega bruto prihodka.
Po tokratnem fiasku s pripravljenostjo se je odzvala vlada; premier Miro Cerar je po blamaži izrazil zaskrbljenost nad dogajanjem in domneval, da gre za namerno ponižanje naše vojske; nemara mu ni bila znana letna ocena stanja v vojski, ki jo predsednik republike Borut Pahor vsako leto poda na podlagi poročila generalštaba. Lani je bila nezadostna; enako kot v letih 2016, 2015 in 2014. A šele mednarodna ocena »combat not ready« (torej nepripravljeni za boj) je spodbudila Cerarja, da je od obrambne ministrice Andreje Katič zahteval ukrepanje. Mnenje tujcev je očitno pomembnejše od domače, predsednikove pameti.
Katičeva je bila ogorčena, po poročanju Slovenske tiskovne agencije je odgovornost za stanje preložila na načelnika generalštaba Ostermana. A celo v pretežno provladni STA so se čutili dolžne dodati, da sta ministrica in načelnik »že nekaj časa v slabih odnosih«. Generali se na položaj načelnika ne postavijo sami, razen v kakšnih vojaških diktaturah. In tudi vojska kot celota se ni sama pripeljala do pozicije, v kateri čepi danes.
Težava ni v tem, da je vojska nepripravljena za boj, ampak v tem, da so stvari v letih in v času različnih vlad prišle tako daleč, da popravilo obstoječega stanja ni enako seštevku šestih parov novih škornjev in novega načelnika. Kaj takšnega bi kot ukrep popravljanja zadostovalo v kakšni kasarni minulega tisočletja, leta političnega špekuliranja z obrambnim denarjem pa so zdaj prinesla delen obračun dolgoročne škode; ta še zdaleč ni dokončen.
Teden dni po blamaži stopa vojska na pot z novim načelnikom Gederjem, ki je že v preteklosti opozarjal na težave v vojski zaradi pomanjkanja sredstev. To je, resnici na ljubo, precej nenavadna funkcija visokega oficirja; general(major)-i/(-ji) nikoli ni tisti, ki bi zagotavljali boljše delovno vzdušje in konkurenčne zaposlovalne pogoje; njihova naloga je druga(čna). A slovenska družba se je bila v glavah in denarnicah že dolgo pripravljena demilitarizirati, ne da bi pomislila na vojake, ki pomagajo prebivalstvu pri naravnih nesrečah ali ob begunskem valu. Ali ob mednarodnih misijah, kjer zagotavljamo varnost drugim, da bi bila vojaška varnost zagotovljena tudi nam. Geder ima pred sabo težko nalogo – cesarju mora dopovedati, da je še vedno gol.
Nepripravljeni za boj
Vozila v slabem stanju, okvare jurišnih pušk, zastarelost tehnične opreme in kup podobnih opomb je v svojem pismu naši redakciji natresel anonimni slovenski vojak v minulem tednu. A bolj od vzrokov je skrb vzbujajoča naslednja opomba: »Morala v vojski je na eni najnižjih točk do sedaj, kakor tudi disciplina.« In seveda plače, ki so med (naj)nižjimi v državni upravi. Kakšni so medsebojni, medčloveški odnosi v službah (in to ne zgolj vojaških ali državnih), kjer so v zraku tovrstne razmere, si ni težko predstavljati.
Mnenje tujcev je očitno pomembnejše od domače, predsednikove pameti.
Razmere in obutev pa niso novi težavi, kot tudi ne kopica drugih – tako je leta 2015 Sindikat ministrstva za obrambo opozarjal: »Stanje je kaotično. Blago za uniforme je nekvalitetno, enako je s škornji, ki pokajo.« Takrat je izvršni sekretar sindikata Marjan Lah od vlade dobil odgovor, da ni denarja. Denarja za obrambo je v zadnjem proračunu sicer nekaj več, a še zdaleč ne izpolnjujemo zaveze Natu, da bomo za obrambne namene namenili dva odstotka družbenega bruto prihodka.
Po tokratnem fiasku s pripravljenostjo se je odzvala vlada; premier Miro Cerar je po blamaži izrazil zaskrbljenost nad dogajanjem in domneval, da gre za namerno ponižanje naše vojske; nemara mu ni bila znana letna ocena stanja v vojski, ki jo predsednik republike Borut Pahor vsako leto poda na podlagi poročila generalštaba. Lani je bila nezadostna; enako kot v letih 2016, 2015 in 2014. A šele mednarodna ocena »combat not ready« (torej nepripravljeni za boj) je spodbudila Cerarja, da je od obrambne ministrice Andreje Katič zahteval ukrepanje. Mnenje tujcev je očitno pomembnejše od domače, predsednikove pameti.
Obračun dolgoletne škode
Katičeva je bila ogorčena, po poročanju Slovenske tiskovne agencije je odgovornost za stanje preložila na načelnika generalštaba Ostermana. A celo v pretežno provladni STA so se čutili dolžne dodati, da sta ministrica in načelnik »že nekaj časa v slabih odnosih«. Generali se na položaj načelnika ne postavijo sami, razen v kakšnih vojaških diktaturah. In tudi vojska kot celota se ni sama pripeljala do pozicije, v kateri čepi danes.
Težava ni v tem, da je vojska nepripravljena za boj, ampak v tem, da so stvari v letih in v času različnih vlad prišle tako daleč, da popravilo obstoječega stanja ni enako seštevku šestih parov novih škornjev in novega načelnika. Kaj takšnega bi kot ukrep popravljanja zadostovalo v kakšni kasarni minulega tisočletja, leta političnega špekuliranja z obrambnim denarjem pa so zdaj prinesla delen obračun dolgoročne škode; ta še zdaleč ni dokončen.
Teden dni po blamaži stopa vojska na pot z novim načelnikom Gederjem, ki je že v preteklosti opozarjal na težave v vojski zaradi pomanjkanja sredstev. To je, resnici na ljubo, precej nenavadna funkcija visokega oficirja; general(major)-i/(-ji) nikoli ni tisti, ki bi zagotavljali boljše delovno vzdušje in konkurenčne zaposlovalne pogoje; njihova naloga je druga(čna). A slovenska družba se je bila v glavah in denarnicah že dolgo pripravljena demilitarizirati, ne da bi pomislila na vojake, ki pomagajo prebivalstvu pri naravnih nesrečah ali ob begunskem valu. Ali ob mednarodnih misijah, kjer zagotavljamo varnost drugim, da bi bila vojaška varnost zagotovljena tudi nam. Geder ima pred sabo težko nalogo – cesarju mora dopovedati, da je še vedno gol.
