Slovenski dragonarji peli potomcema Franca Jožefa: 45 pesmi znajo že na pamet (FOTO)
Franci Kek, ta je nekdanji poslanec, znan po Rock Otočcu in skritih kamerah, ter njegova življenjska sopotnica Mateja Panter, ta pa je arhitektka, bi lahko bila pravzaprav za zgled, kako se lahko z domišljenim projektom in priborjenimi evropskimi sredstvi prelisiči okorelo slovensko miselnost, lokalni skupnosti pa povrne del bogate, a vendarle že skoraj pozabljene dediščine.
V Dobu pri Domžalah sta pred časom temeljito prenovila staro gospodarsko poslopje s prekrasno domačijo in jo namenila turizmu, družabnim in kulturnim srečanjem. Izkazalo se je, da sta prenovila županovo hišo. Eden izmed njenih lastnikov je bil namreč tudi večkratni župan Ivo Detela. Leta 1890 je bil med drugim pobudnik organiziranega gasilstva v Dobu.
Umrl prav na Uncu
V trenutku, ko sta Panterjeva in Kek vdihnila življenje tej 225 let stari stavbi, so se začeli vanjo zgrinjati najrazličnejši gostje. Tako jo je pred dnevi obiskala še kako zanimiva druščina, ki ohranja skozi pesmi, ki jih prepevajo, najlepši možni spomin na naše prednike. Še več, tja je prispelo enajst pripadnikov Pevskega zbora Dragonarji generala Maistra – DR5. Ki predstavljajo tudi edini uniformirani pevski zbor na območju nekdanje Avstro-Ogrske. Oblečeni v prekrasne uniforme še iz naše avstro-ogrske preteklosti ohranjajo spomin na dragonarje, torej na čas, ko so se že v 17. in 18. stoletju po evropskih tleh bojevale znamenite enote teh konjenikov.
»Mi ponazarjamo štajersko-koroško-kranjski polk številka 5!« pa nas je odločno podučil njihov vodja Darko Frank, doma z Unca. Peti dragonski polk je bil ustanovljen leta 1721; v začetku prve svetovne vojne ga je sestavljala celo več kot polovica Slovencev!
Če že pišemo o tem, ne smemo mimo našega velikega vojskovodje Rudolfa Maistra, ki je leta 1934 za posledicami kapi umrl prav na Uncu. In ko so tam leta 2004 odkrili spominsko ploščo borcem za severno mejo, in sicer na ploščadi pred Zadružnim domom, to pa je v bližini hiše, v kateri je umrl general Maister, so se naši dragonarji na novo rodili.
Prvič na šolski proslavi
Če so se fantje, zbrani okoli Darka Franka, prej ukvarjali s konjeništvom in obujanjem zgodovinske dediščine, se igrali kavboje in viteze, so začeli nenadoma paradirati še v uniformah, v kakršnih so nekoč dragonarji. Peli pa vendarle še niso. Prvič so zapeli šele, ko je podružnična šola na Uncu, ki se tudi imenuje po Maistru, praznovala 140-letnico. Bilo je to leta 2007, ko je na Frankova vrata potrkala neka učiteljica in mu dejala: »Bilo bi res lepo, če bi prišli na proslavo malo korakat in marširat!«
»Pa saj niti korakat ne znamo, samo režali bi se nam,« je pomislil Frank. Potem pa bleknil: »Kaj pa, če bi kakšno zapeli?« Na njegovo presenečenje je učiteljica to tako zagrabila, da preprosto ni bilo več umika. »Dotlej smo že zapeli kakšno, a bolj po gostilniško in zase,« se je še spominjal. In ker so imeli na voljo samo še nekaj dni, je šel do lokalne zborovodkinje, ki jo je poznal, ta pa se je ravno odpravljala na operacijo. »In kdo nas bo potem v red spravil?« je bil vse bolj zaskrbljen. »Poglej, tamle je Jožko, pojdi ga vprašat!«
Jožeta Oblaka, profesionalca iz ljubljanske Opere, je Darko poznal samo na videz. »Zbral sem pogum in vprašal, ali bi nas navadil približno tako, kot je danes moderno, in sicer v maniri resničnostnih šovov, v katerih se znani obrazi v tednu dni naučijo peti ali plesati.«
Oblak, doma iz Ivanjega sela, ni bil prav nič navdušen: »Sem namreč popolni antimilitarist, ne maram nobenih uniform, to sem odslužil in česa takšnega ne želim nikoli več!«
»Samo dve ali tri pesmice nas nauči,« je moledoval Darko.
In res jih je naučil. Že čez nekaj dni so na proslavi zapeli naslednje tri: Tam gori za našo vasjo, Fantje marširajo, Regiment po cesti gre.
Eminentni poroki
Bil je to dan Rudolfa Maistra in na proslavo je prišel tudi takratni minister Karl Erjavec. »Joj, bila je to katastrofa, ampak, glej, smo zvozili,« se je spominjal Frank ter se obrnil proti svojemu današnjemu zborovodji – Jožetu Oblaku. Fante je tenorist vzel dobro v roke in ni jih več izpustil. »Medtem so mi že tako prirasli k srcu, da druženja z njimi ne bi izpustil skoraj za nič na svetu,« nam je zaupal.
In ko je slednjič spoznal, kako neizmeren potencial ima ta skupina, »sploh ne v smislu petja, v prvi vrsti gre vendarle za šov, temveč v številnih drugih stvareh, kot so ohranjanje zgodovinskega spomina, kulturne dediščine, obujanje ljudskega gledališča in še marsikaj,« se je tudi on pridružil druščini dragonarjev, ki prihajajo nekako iz trikotnika Cerknica–Vrhnika–Postojna in so stari od 25 do 70 let. Ter jih privedel do tega, da znajo danes na pamet že 45 pesmi, da pojejo tudi sakralne, predvsem pa, da kamor koli pridejo, žanjejo pozornost. In če bi želeli, bi lahko nastopali vsak teden!
Med nastopi, ki se jih je resnično že nabralo, izpostavljajo predvsem obe poroki, na eni, leta 2015, se je v Bad Ischlu poročila Magdalena, na drugi pa na Dunaju njen brat Valentin, ki pa še zdaleč nista kar nekdo, ampak sta celo prapravnukinja in prapravnuk zadnjega avstrijskega cesarja Franca Jožefa!
45 pesmi znajo že na pamet.
In tudi oba naslednika nekdanjih vladarjev habsburških, Magdalena Maria Sophie Rosemary Gräfin von Habsburg in Valentin Salvator Markus Graf von Habsburg, sta se lahko med poslušanjem Dragonarjev generala Maistra – DR5 vrnila v čase, ko so po naših tleh tako ponosno jezdili finfarji, tako so jim namreč rekli pri nas.
