Slovenski kapitan na ladji doživljal nočno moro, a k sreči se je dobro končalo
Slovenski kapitan Rok je na twitterju objavil zgodbo s trajekta. Med popoldanskim počitkom ga je v zrak vrgel klic, da že dve uri pogrešajo 14-letnico. Kot pravi, je pomislil na vse mogoče, tudi na to, da je padla v morje ... K sreči se je vse dobro končalo. Kje je bila ves ta čas? Preberite celotno zgodbo s pomembnim sporočilom, zakaj slušalke, ki jih imajo nekateri mladi vseskozi na ušesih, povzročajo resen problem:
» Me zbudijo iz popoldanske sieste z besedami, da imamo na ladji že vsaj 2 uri pogrešano 14 letno deklico. Se na hitro oblačem in gas na most. Medtem, ko se oblačim, pomislim na mojo najstnico in na to kaj bi ona počela, ko ne bi bila zraven očeta. Vse sorte mi hodi po glavi. Od tega, da nekje trdno spi, tipka po telefonu, raziskuje po ladji pa je ostala nekje zaklenjena, lahko ji je kje spodrsnilo in je padla, mogoče posluša glasbo, itn. Res mi je v par sekundah svašta prišlo na pamet. Tudi to, da je nekako, ne vem kako, padla čez palubo v morje.
Pridem na most in vsi gledajo vame kot v Boga. To je kapitan, on jo bo našel oz. naredil vse potrebno, da se deklico najde. Ajde Rok, zberi se. Ni bilo časa za kavo, je možgan delal brez nje. Prijelo me je tudi, da bi po več kot 12h letih prižgal cigareto, pa je nisem. Zberem vse ključne igralce in organiziram iskalno akcijo. Potihem molim, da ni res v morje padla. Preden dvignem galamo, da imamo človeka v morju moram dodobra prečesati ladjo, to ni hec. Kličem na recepcijo, da se napijem še dodatnih informacij o dekletu.
V ozadju slišim mater jokati. Ufff… kar streslo me je. Še posebej, ko mi naša receptorka s tresočim glasom pravi, da jo že vsaj uro kličejo po ladijskem razglasu. O Kristus… zdaj gre zares. Čakam na javljanja iz posaneznih palub, minute težje od slona ti rečem. Mater, pa kje je ta deklica. Zvoni telefon, spet receptorka Dina. Naša lepa Dina. Tokrat se ji glas ne trese, kar kriči od veselja: la encontramos, la encontramos. Capitan la encontramos. Pa hvala kur**! Sem vedel, da ni v morju si rečem. Olajšanje je sledilo v trenutku.
Kje je bila ne? S slušalkami v ušesih not v kletki pri svojem zlatem prinašalcu. Bruno mu je ime, by the way. Tako da… deklica je ok in vsi smo srečni in veseli. Kaj naj še rečem, jeb*** vas slušalke in to, da se je dan začel preveč lepo, da bi šlo lahko kaj narobe«.
