SLEDILNIK COVIDA 19
Slovenski raziskovalci: Če bi ukrepe zaostrili že septembra, bi imeli tisoč manj smrti
Scenariji, ki bi doleteli Slovenijo, če bi ukrepali ravnali drugače.
Odpri galerijo
Slovenija je bila v prvem valu epidemije ena izmed najmanj prizadetih držav v Evropi. V začetku decembra smo zasedli prvo mesto na svetu po številu dnevnih smrti na milijon prebivalcev zaradi covida 19. To se že in se bo še močno kazalo na presežni umrljivosti, so prepričani avtorji raziskave, ki je objavljena na straneh sledilnika covida 19.
Že v novembru smo v Sloveniji beležili veliko več smrti, kot je bilo povprečje v letih od 2015 do 2019. Lanskega novembra je umrlo dvakrat več ljudi kot v preteklih letih. »Jesen 2020 se je tako končala zelo žalostno. V drugem valu se očitno nismo uspešno spopadli z epidemijo, pa čeprav smo še poleti veljali za primer države, ki se je pravočasno in uspešno spopadla s prvim valom,« so zapisali.
Od kod tako različna uspešnost pri spopadanju z epidemijo? Da bi odgovorili na to vprašanje in razložili razlike v poteku epidemije, so raziskovalke in raziskovalci Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko (IBMI) Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani analizirali podatke o mobilnosti in epidemiološkem sledenju stikom. Cilj je boljše razumevanje preteklega dogajanja in raziskovanje potencialne uspešnosti alternativnih strategij, ki lahko omogočijo uspešnejše odzive v prihodnje.
Podatkom o tem, do kdaj so epidemiologi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje lahko še aktivno sledili stikom, so dodali podatke o mobilnosti prebivalstva. Ti so bili prek statističnih modelov povezani s podatki o stanju epidemije: z dnevnimi podatki o številu potrjenih primerov, hospitalizacij, bolnikov na intenzivni negi in umrlih. Dobljeni model je omogočil analizo povezanosti mobilnosti in aktivnega sledenja s širjenjem epidemije.
Iz teh podatkov izhaja, da večje spremembe v mobilnosti prebivalstva sovpadajo z datumi sprejetja nekaterih ukrepov o omejitvi zbiranja ljudi, razglasitvi epidemije, zaprtju šol, vrtcev, javnega prevoza, gostinskih lokalov, hotelov. Lokalna nihanja pa so lahko tudi posledica drugih dogodkov, ki vplivajo na mobilnost prebivalstva (npr. poletne počitnice).
V tem obdobju je poraslo gibanje v stanovanjskih soseskah, medtem ko se je zmanjšalo gibanje na delovnih mestih oziroma pri drugih opravkih. Največje zmanjšanje smo v Sloveniji dosegli spomladi, ko smo mobilnost, povezano z delovnimi mesti, zmanjšali za polovico, mobilnost, povezano z drugimi opravki, pa kar za 60 odstotkov, kar sovpada tudi z uvedbo ukrepov.
Če bi se za ukrepe, ki omejujejo mobilnost, odločili v začetku oktobra, bi še vedno lahko število smrti zmanjšali za 80 odstotkov, vendar bi morali bistveno bolj omejiti mobilnost — vsaj toliko, kot nam je uspelo v prvem valu. Mobilnost na delovnih mestih bi morali zmanjšati za 70 odstotkov (prvi val 50 odstotkov), pri drugih opravkih za 50 odstotkov (prvi val 60 odstotkov), gibanje v stanovanjskih soseskah pa bi morali povečati za 30 odstotkov (prvi val 25 odstotkov).
Glede na časovnico sprejetih ukrepov, po kateri smo obsežnejše ukrepe sprejeli šele po prekoračitvi kapacitet za aktivno sledenje stikov, je jasno: tudi če bi jesenski ukrepi na mobilnost delovali tako učinkovito, kot so spomladanski, bi težko govorili o uspešnem spopadu z epidemijo. Umrljivost bi se namreč v tem primeru zmanjšala zgolj za 30 odstotkov vseh smrti zaradi covida 19.
Podatki za določanje ustreznega trenutka za zaostrovanje ukrepov so posredni (potrjeni primeri in hospitalizacije) in so na voljo s pomembnim časovnim zamikom, čemur pravimo latenca. Povprečen čas od okužbe do razvoja simptomov je pet dni, po čemer mine še nekaj dni do samega testiranja, tako da je pri večini primerov čas od okužbe do pozitivnega testa med osmimi in 13 dnevi, do morebitne hospitalizacije pa še dlje. Pri podatkih o potrjenih primerih je v Sloveniji zaradi majhne populacije prihajalo do velike dnevne variabilnosti, kar je povzročilo še dodaten časovni zamik, ki je potreben za razločitev trendov od naključnih dnevnih nihanj v podatkih. Tako strategijo je zato izjemno težko izpeljati in je za našo državo očitno neprimerna.
Nihanje med ekstremnimi ukrepi in popolnimi sprostitvami bi lahko nadomestili z nekoliko bolj zmernimi, a s konstantnimi omejitvami stikov ter z aktivnim sledenjem stikom. Cilj mora biti poiskati ukrepe, ki na vzdržen način dosežejo ustrezno raven omejitev.
Aktivno sledenje stikom pomeni izdajanje karanten posameznikom z veliko verjetnostjo okužbe. Brez aktivnega sledenja stikom moramo z ukrepi poslati v karanteno celotno državo, kar zahteva izjemno stroge ukrepe, ki jih ni moč omiliti.
»Raziskava je opazovalne narave, proučujemo lahko le povezanost mobilnosti z razvojem epidemije, nikakor ne moremo in ne želimo govoriti o vzročnosti. (Seveda mobilnost ne povzroča širjenja bolezni, povzročajo ga stiki, ki pa so z mobilnostjo do neke mere povezani),« še poudarjajo.
Scenariji v raziskavi so po njihovih besedah namenjeni temu, da nam pomagajo razumeti, kako pomemben je lahko posamezen dejavnik pri omejevanju epidemije. Nikakor pa ni namen raziskave prikazovanje scenarijev, kaj bi se zgodilo, če bi ravnali drugače.
Vsak model pomeni poenostavitev realnosti. V raziskavi so, kot poudarjajo raziskovalci, preučevali zgolj dejavnika spremembe mobilnosti in sledenja stikom ter izdajanja karantenskih odločb. Dejavnikov, ki vplivajo na širjenje epidemije, je seveda še veliko več.
Pomembna omejitev so podatki, ki so na voljo. Uporabljeni so le agregirani podatki za celotno državo. Večina ukrepov je bila sprejetih za vso državo naenkrat, časovni intervali, ko so bile razlike med regijami, so prekratki, da bi omogočili sklepanje, kako so bili ti povezani s potekom epidemije. Dejavniki (npr. sledenje stikom) so lahko različno učinkoviti v različnih fazah epidemije, a o tem na podlagi podatkov ne moremo sklepati, saj nimamo ustrezne primerjave.
Za uspešno obvladovanje epidemije so po mnenju sledilnika izredno pomembne epidemiološke kapacitete sledenja stikom, saj pri vsakem pozitivnem primeru izsledijo in obveščajo vse njegove stike, s tem pa lahko ob odreditvi karantene preprečijo nadaljnje, sekundarne okužbe.
Čeprav epidemiološka služba v tem trenutku še vedno ne zmore slediti stikom, lahko sami veliko naredimo za preprečevanje širitve virusa z ustreznim obveščanjem.
Ker je ključna ravno hitrost obveščanja o morebitni okužbi, si bomo najlažje pomagali sami s preprostim in z odgovornim posredovanjem informacije o okužbi znotraj našega kroga, sklenejo raziskovalci.
Že v novembru smo v Sloveniji beležili veliko več smrti, kot je bilo povprečje v letih od 2015 do 2019. Lanskega novembra je umrlo dvakrat več ljudi kot v preteklih letih. »Jesen 2020 se je tako končala zelo žalostno. V drugem valu se očitno nismo uspešno spopadli z epidemijo, pa čeprav smo še poleti veljali za primer države, ki se je pravočasno in uspešno spopadla s prvim valom,« so zapisali.
Od kod tako različna uspešnost pri spopadanju z epidemijo? Da bi odgovorili na to vprašanje in razložili razlike v poteku epidemije, so raziskovalke in raziskovalci Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko (IBMI) Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani analizirali podatke o mobilnosti in epidemiološkem sledenju stikom. Cilj je boljše razumevanje preteklega dogajanja in raziskovanje potencialne uspešnosti alternativnih strategij, ki lahko omogočijo uspešnejše odzive v prihodnje.
Podatkom o tem, do kdaj so epidemiologi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje lahko še aktivno sledili stikom, so dodali podatke o mobilnosti prebivalstva. Ti so bili prek statističnih modelov povezani s podatki o stanju epidemije: z dnevnimi podatki o številu potrjenih primerov, hospitalizacij, bolnikov na intenzivni negi in umrlih. Dobljeni model je omogočil analizo povezanosti mobilnosti in aktivnega sledenja s širjenjem epidemije.
Zakaj je pomembna ravno mobilnost?
V epidemiji, ko se po skupnosti širi nalezljiv virus, so zanimivi predvsem podatki, ki opisujejo stike med ljudmi, opozarjajo raziskovalci. Prav te informacije o številu stikov lahko dobimo posredno skozi podatke o mobilnosti prebivalstva. Uporabili so podatke o mobilnosti, ki jih je Google javno objavil v drugem valu epidemije. Podatki so pridobljeni na podlagi sledenja lokacij uporabnikov Android naprav in opisujejo relativne spremembe v mobilnosti prebivalstva na različnih krajih glede na mobilnost, ki je bila izmerjena v prvih petih tednih leta 2020. V raziskavi so bile oblikovane tri kategorije mobilnosti: stanovanjske soseske, delovna mesta in drugi opravki.Iz teh podatkov izhaja, da večje spremembe v mobilnosti prebivalstva sovpadajo z datumi sprejetja nekaterih ukrepov o omejitvi zbiranja ljudi, razglasitvi epidemije, zaprtju šol, vrtcev, javnega prevoza, gostinskih lokalov, hotelov. Lokalna nihanja pa so lahko tudi posledica drugih dogodkov, ki vplivajo na mobilnost prebivalstva (npr. poletne počitnice).
V tem obdobju je poraslo gibanje v stanovanjskih soseskah, medtem ko se je zmanjšalo gibanje na delovnih mestih oziroma pri drugih opravkih. Največje zmanjšanje smo v Sloveniji dosegli spomladi, ko smo mobilnost, povezano z delovnimi mesti, zmanjšali za polovico, mobilnost, povezano z drugimi opravki, pa kar za 60 odstotkov, kar sovpada tudi z uvedbo ukrepov.
Če bi ukrepali hitreje …
Še precej bolj pomemben dejavnik kot samo zmanjšanje mobilnosti je ukrepanje ob pravem času. Če bi enako zmanjšanje mobilnosti, kot smo ga dosegli v novembru, z ukrepi sprožili že sredi septembra, bi po modelu lahko imeli kar 80-odstotno zmanjšanje števila smrti. To pomeni približno tisoč manj smrti v obdobju od marca do decembra 2020.
Če bi se za ukrepe, ki omejujejo mobilnost, odločili v začetku oktobra, bi še vedno lahko število smrti zmanjšali za 80 odstotkov, vendar bi morali bistveno bolj omejiti mobilnost — vsaj toliko, kot nam je uspelo v prvem valu. Mobilnost na delovnih mestih bi morali zmanjšati za 70 odstotkov (prvi val 50 odstotkov), pri drugih opravkih za 50 odstotkov (prvi val 60 odstotkov), gibanje v stanovanjskih soseskah pa bi morali povečati za 30 odstotkov (prvi val 25 odstotkov).
Glede na časovnico sprejetih ukrepov, po kateri smo obsežnejše ukrepe sprejeli šele po prekoračitvi kapacitet za aktivno sledenje stikov, je jasno: tudi če bi jesenski ukrepi na mobilnost delovali tako učinkovito, kot so spomladanski, bi težko govorili o uspešnem spopadu z epidemijo. Umrljivost bi se namreč v tem primeru zmanjšala zgolj za 30 odstotkov vseh smrti zaradi covida 19.
Ples z virusom ni prava rešitev. Ali obstaja boljša strategija?
Po prvem spomladanskem valu se je letos poleti v Sloveniji govorilo o tako imenovani strategiji plesa z virusom. Gre za uporabo strogih ukrepov, ko se številke zvišajo nad neko mejo, in sproščanja ukrepov, ko številke upadejo pod to mejo. A ples z virusom zahteva zelo natančno časovno določene ukrepe, saj se epidemija lahko širi izjemno hitro (eksponentno), še poudarjajo strokovnjaki.Podatki za določanje ustreznega trenutka za zaostrovanje ukrepov so posredni (potrjeni primeri in hospitalizacije) in so na voljo s pomembnim časovnim zamikom, čemur pravimo latenca. Povprečen čas od okužbe do razvoja simptomov je pet dni, po čemer mine še nekaj dni do samega testiranja, tako da je pri večini primerov čas od okužbe do pozitivnega testa med osmimi in 13 dnevi, do morebitne hospitalizacije pa še dlje. Pri podatkih o potrjenih primerih je v Sloveniji zaradi majhne populacije prihajalo do velike dnevne variabilnosti, kar je povzročilo še dodaten časovni zamik, ki je potreben za razločitev trendov od naključnih dnevnih nihanj v podatkih. Tako strategijo je zato izjemno težko izpeljati in je za našo državo očitno neprimerna.
Kaj lahko naredimo?
V letu 2020 smo nihali od ene skrajnosti do druge: v septembru smo se z mobilnostjo pri opravkih vrnili na stanje enako januarju 2020, torej kot bi bili brez vsakršnih omejitev, od novembra naprej živimo z izjemnimi omejitvami, opozarjajo strokovnjaki. »Ali obstaja drugačna pot? Ogledali smo si scenarij, v katerem je zmanjšanje mobilnosti precej bolj zmerno, a konstantno ves čas trajanja drugega vala epidemije (v modelu smo kot začetek določili 1. julij). Ob prisotnosti sledenja stikom potrjeno okuženih oseb in delujočega sistema napotitev v karanteno za nadzor epidemije zadostuje že 15- do 20-odstotno zmanjšanje mobilnosti glede na stanje pred pandemijo. To raven mobilnosti smo dosegli (a ne zadržali) sredi poletja 2020 z bistveno manj restriktivnimi ukrepi, kot so trenutno v veljavi. A spet je ključno sledenje stikom in odrejanje karanten posameznikom z visoko stopnjo verjetnosti stikov — brez te pomoči je za podobno mero nadzora epidemije potrebno 50-odstotno zmanjšanje mobilnosti, kar bi pomenilo konstantno ohranjanje ravni mobilnosti iz spomladanskega obdobja,« so prepričani raziskovalci.
Kaj nas uči raziskava?
Nihanje med ekstremnimi ukrepi in popolnimi sprostitvami bi lahko nadomestili z nekoliko bolj zmernimi, a s konstantnimi omejitvami stikov ter z aktivnim sledenjem stikom. Cilj mora biti poiskati ukrepe, ki na vzdržen način dosežejo ustrezno raven omejitev.Aktivno sledenje stikom pomeni izdajanje karanten posameznikom z veliko verjetnostjo okužbe. Brez aktivnega sledenja stikom moramo z ukrepi poslati v karanteno celotno državo, kar zahteva izjemno stroge ukrepe, ki jih ni moč omiliti.
»Raziskava je opazovalne narave, proučujemo lahko le povezanost mobilnosti z razvojem epidemije, nikakor ne moremo in ne želimo govoriti o vzročnosti. (Seveda mobilnost ne povzroča širjenja bolezni, povzročajo ga stiki, ki pa so z mobilnostjo do neke mere povezani),« še poudarjajo.
Scenariji v raziskavi so po njihovih besedah namenjeni temu, da nam pomagajo razumeti, kako pomemben je lahko posamezen dejavnik pri omejevanju epidemije. Nikakor pa ni namen raziskave prikazovanje scenarijev, kaj bi se zgodilo, če bi ravnali drugače.
Vsak model pomeni poenostavitev realnosti. V raziskavi so, kot poudarjajo raziskovalci, preučevali zgolj dejavnika spremembe mobilnosti in sledenja stikom ter izdajanja karantenskih odločb. Dejavnikov, ki vplivajo na širjenje epidemije, je seveda še veliko več.
Pomembna omejitev so podatki, ki so na voljo. Uporabljeni so le agregirani podatki za celotno državo. Večina ukrepov je bila sprejetih za vso državo naenkrat, časovni intervali, ko so bile razlike med regijami, so prekratki, da bi omogočili sklepanje, kako so bili ti povezani s potekom epidemije. Dejavniki (npr. sledenje stikom) so lahko različno učinkoviti v različnih fazah epidemije, a o tem na podlagi podatkov ne moremo sklepati, saj nimamo ustrezne primerjave.
Raziskava ima jasne omejitve, gotovi ne moremo biti. A vsekakor ne gre za ugibanje, temveč za znanstveno utemeljeno identifikacijo najpomembnejših oziroma najverjetnejših napak. Ponavljanje nečesa, kar je z veliko verjetnostjo ključna napaka, pa je popoln nesmisel.
Za uspešno obvladovanje epidemije so po mnenju sledilnika izredno pomembne epidemiološke kapacitete sledenja stikom, saj pri vsakem pozitivnem primeru izsledijo in obveščajo vse njegove stike, s tem pa lahko ob odreditvi karantene preprečijo nadaljnje, sekundarne okužbe.
Čeprav epidemiološka služba v tem trenutku še vedno ne zmore slediti stikom, lahko sami veliko naredimo za preprečevanje širitve virusa z ustreznim obveščanjem.
Ker je ključna ravno hitrost obveščanja o morebitni okužbi, si bomo najlažje pomagali sami s preprostim in z odgovornim posredovanjem informacije o okužbi znotraj našega kroga, sklenejo raziskovalci.