Slovenski šport zavit v črnino: poslovil se je Metod Klemenc

V starosti 89 let je preminil Metod Klemenc, dolgoletni športni delavec in pedagog, ki je leta 1968 v Celju organiziral prve mednarodne otroške igre, so zapisali na facebook strani Mestne občine Celje. Sprva je sodelovalo devet mest, sčasoma je prireditev prerasla v organizacijo svetovnih razsežnosti, iger pa se udeležujejo mladi z vsega sveta.

Svoje življenje je zapisal športu in bil profesor telesne vzgoje, trener tenisa, leta 1998 je prejel tudi Bloudkovo priznanje za življenjsko delo. Njegov vpliv na celjski in slovenski šport bo zapisan za vselej, so sporočili s celjske občine.

Na facebooku se je z daljšim zapisom v njegov spomin v petek oglasil tudi Klemenčev užaloščeni sin Andrej Klemenc. Njegov zapis objavljamo v celoti:

»Včeraj se je od nas za vselej poslovil moj oče Metod Klemenc. Življenje je zapisal športu in športni vzgoji mladine. Bil profesor telesne vzgoje, najprej na številnih osnovnih šolah, zadnji dve desetletji svoje poklicne kariere pa na Fakulteti za medicino Univerze v Ljubljani. Bil je tudi trener in promotor tenisa ter pobudnik gradnje teniških igrišč v Celju, Domžalah, Radomljah in še kje. Je tudi avtor štirih strokovnih priročnikov o poučevanju in treniranju tenisa ter skupaj z mano tudi avtor leta 1996 izdanega kratkega pregleda zgodovine tenisa na Slovenskem, ki ga je ob 100-letnici tega športa v Sloveniji izdalo Teniško društvo Radomlje.

Kot profesor telesne vzgoje na I. osnovni šoli Celje in predsednik Atletskega društva Kladivar je v Celju leta 1968 dal pobudo za organizacijo mednarodnih športnih iger otrok in bil glavni organizator prvih iger istega leta v Celju. Igre so sčasoma prerasle regionalni okvir Alpe-Jadran in v začetku 90. let prejšnjega stoletja postale priznane s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja. Kot častni predsednik komiteja International Children's Games se je oče kot utelešenje ideje povezovalne moči športa do leta 2019 vsako leto udeležil iger, za katere pobudo je dal v času delitve sveta na dva nasprotujoča si in sovražna ideološka bloka.

S svojo odprtostjo in neformalnim pristopom ter znanjem ruščine, angleščine, nemščine, francoščine in italijanščine si je pridobil številne prijatelje širom po svetu, marsikdaj pa spravil v zadrego športne in druge funkcionarje.

Za svoj prispevek pri razvoju športa je prejel tudi Bloudkovo nagrado za življenjsko delo in priznanji Mestne občine Celje in Občine Domžale.

Hvaležen sem mu predvsem za to, da me je že od malega jemal s seboj, mi odpiral vrata v širni svet in dal vedeti, da se ne smemo bati drugačnih po nacionalnosti, rasi, veri in svetovnem nazoru in da ne smemo pristajati na to, da ljudi cenimo zgolj ali predvsem zaradi njihovega statusa in/ali bogastva. In da moramo pomagati tistim, ki imajo v življenju manj sreče od nas.

Ob njegovem poslušanju klasične glasbe je tudi ta prišla v moja ušesa, nisem pa ga mogel nikoli navdušiti ne za sodobni jazz niti za klasično rock glasbo, da o punk in alter rocku sploh ne izgubljam besed.

V svojem anarholiberalnem duhu je po potresu v Furlaniji - Julijski krajini leta 1976 mimo uradnih struktur, zgolj s soglasjem staršev, na prizadeto območje za tri tedne v času šolskih počitnic v Beneško Slovenijo kot pomoč odpeljal skupino fantov in dve dekleti domžalske OŠ Josip Broz Tito. S seboj je vzel tudi mene, takrat trinajstletnika, in našo psičko Lesi. Stanovali smo v župnišču v Bardu in moj oče, zapriseženi ateist, je ob večerih ob kozarčku z gospodom župnikom veselo debatiral o krščanstvu in socializmu.

Naslednje leto je podobna zasedba šla na pomoč pri obnovi vasi na Tolminskem.

Kot tekmovalec moj oče nikoli ni bil preveč uspešen tenisač. Je pa bil utelešenje elegance klasičnega obdobja tenisa. Tenis lesenih loparjev in ročnega napenjanja strun, ki ga je tudi sam dobro obvladal, prav tako tudi gradnjo peščenih teniških igrišč. Vsega tega se je naučil pri svojem stricu Janezu v Kanadi in prenesel tudi name. Razen solidnega obvladanja teniške igre – za to sem bil preneroden, on pa kot učitelj premalo potrpežljiv. Zdaj čaka tam zgoraj, v večnih tenisiščih, da se mu pridruži njegov idol Rod Laver, zadnji mojster tenisa stare šole. Škoda, ker ju ne bom videl igrati.«