Slovenski vinarji so ostali brez skupnega imenovalca

LJUBLJANA – V sproščenem pomladnem vzdušju je 19 tujih in 24 slovenskih degustatorjev iz 22 držav ocenilo približno 400 vzorcev iz 15 držav. Medtem ko je po besedah vodje ocenjevanja enologa Matjaža Kovačiča letos v primerjavi z lanskim ocenjevanjem vzorcev nekaj manj, se je število držav povečalo. Med njimi so po nekaj letih na najstarejše ocenjevanje vin na svetu ponovno prispela tudi vina iz Francije, Bolgarije, Rusije, Izraela in Južne Afrike.
Mednarodno ocenjevanje vin – Vino Ljubljana spada med 10 najpomembnejših ocenjevanj na svetu, ki po besedah Kovačiča že od začetka poteka pod strokovnim pokroviteljstvom najpomembnejših svetovnih organizacij, odgovornih za senzorično analizo vin: Mednarodne organizacije za trto in vino OIV iz Pariza, Francija (od leta 1955), Mednarodne zveze enologov UIE iz Pariza (od leta 1980) ter Svetovne federacije vinskih ocenjevanj VINOFED (od leta 1994). Povejmo, da je ljubljansko ocenjevanje dobilo celo prvo predsedstvo slednje organizacije za tri leta in stalno članstvo.
»Seveda se po količini prijavljenih vzorcev ne moremo primerjati z ocenjevanjem Wine Trophy v Berlinu, kjer imajo dvakrat na leto 6500 vzorcev, njihov trg pa obsega 80 milijonov potencialnih potrošnikov vin, toda omenjenih 400 vzorcev je za Ljubljano veliko. To pomeni, da je Ljubljana za tuje vinarje zanimiva, saj je vsako leto 70 do 75 odstotkov vzorcev vin iz tujine,« poudarja Kovačič in dodaja, da je Ljubljana za vinarje zanimiva, ker gre za butično, a kakovostno vinarsko državo.
Mednarodno standardizirana pravila ocenjevanja so zelo stroga: »Velevajo, da lahko medalje dobi največ 30 odstotkov vin. Če bi denimo ocenjevali 300 vzorcev in bi 91. vzorec imel enako število točk kot predhodni, ne bi dobil medalje. Smisel pravila je v tem, da medaljo dobijo zares najboljši.«

Rešitev v združevanju

Kovačiča smo vprašali, koliko so slovenska vina zanimiva za tuje kupce, glede na to, da celotna površina in proizvodnja ne dosegata niti četrtine bordojskega okoliša v Franciji.
»Priložnost za izvoz vedno obstaja, ta se v Sloveniji kaže v združevanju, povezovanju. Goriška brda, Puklavec & Friends, Vinakoper in še kdo drug so denimo podjetja, ki lahko izvažajo na tuje trge večje količine vin,« meni Kovačič.
Konkurenca pri prodaji je neizprosna: »Včasih je majhnost prednost. Večina slovenskih vinogradnikov je butičnih, povprečna velikost vinograda še vedno ne presega pol hektarja. Ko to omenim v tujini, me sprašujejo, ali sem pozabil kakšno ničlo. V teh okvirih tudi ob pozebi ne moremo veliko izgubiti. Če pa si večji in poskušaš izvažati, potem te zaradi izpada proizvodnje ob pozebi ne bo nihče čakal, ampak bo na tvoje mesto stopil nekdo drug. Rešitev je torej v povezovanju, da lahko ustvarjaš prehodne zaloge.«

Pa vendarle, ko je poskušala država tudi miniaturne vinogradnike nespametno obdavčiti, ni bilo čutiti skupnega nastopa.
»Strinjam se in to je problem,« priznava Kovačič. »Imamo vinsko družbo z nekaj večjimi kletmi, nato družinske vinogradnike, obstaja strokovno društvo, ki pa žal ne deluje dobro. Vse je raztreseno in razdrobljeno. Včasih smo imeli poslovno skupnost, ki je zagovarjala in branila interese vinogradnikov in vinarjev. Tam smo urejali nastop na tujih trgih. Žal danes takega skupnega imenovalca nimamo.«

Slovenija vzor Črni gori

Med ocenjevalci smo opazili kar nekaj degustatork. Ob odmoru smo na kratek pogovor povabili prof. dr. Vesno Maraš iz Podgorice v Črni gori, ki letos že dvanajstič ocenjuje na Mednarodnem ocenjevanju vin – Vino Ljubljana. Po študiju v Sarajevu in Beogradu se je izobraževala v Italiji, Španiji in na Kitajskem in velja za avtoriteto na področju enologije in vinarstva v Črni gori in v Evropi. V vinarskem podjetju 13. julij Plantaže a. d., ki upravlja več kot 2310 hektarjev vinogradov, kjer imajo zasajenih 11 milijonov trt, je Maraševa direktorica sektorja za razvoj, predava tudi na fakulteti za prehransko tehnologijo.
Črna gora ima v dveh bazenih, v črnogorskem primorju in ob Skadarskem jezeru, skupno dobrih 3000 hektarjev vinogradov.
»Črna gora je resda majhna država, a dežela velikih vin in velikih ljudi,« nas je nagovorila prof. Maraševa. »Imamo nekaj zelo prepoznavnih sort, med drugim vranac, ki je glavna blagovna znamka tako našega podjetja kot tudi Črne gore.« Lani so zaključili raziskavo, ki je presenetila mednarodno stroko.

»Na podlagi raziskave 500 vzorcev trt smo ugotovili, da črnogorsko vinogradništvo temelji na genomsko vezanih sortah. Ugotovili smo, da je prastara sorta kartošija matična sorta sorte vranac. Hkrati pa smo med vzorci našli 63 genotipov stroki doslej nepoznanih sort. To je zares lepa zgodba.«

Maraševa je poudarila, da se kultura pitja vina v Črni gori dviguje in da jim Slovenija služi za vzor. Za konec smo jo vprašali, kako bi dekle v Črni gori sprejelo, če bi jo povabili na kozarec vina. Z nasmehom nam je odgovorila: »Če je kava prvi, je vino drugi korak.«