Slovito bukev ozdravilo čudežno gnojilo

Tudi kdor ne verjame v podnebne spremembe, ne more zanikati, da se iz leta v leto spopadamo z vse daljšimi in vse bolj uničujočimi sušami, ki ne prizanašajo niti našim kmetovalcem. In ko dodamo še obdobja (pre)obilnih padavin in nizke temperature tedaj, ko bi nas spomladansko sonce že moralo prijetno greti, vse okoli nas pa bohotno brsteti, ni čudno, da vse pogosteje beremo o zdesetkanih letinah.

Mineralno organsko gnojilo zaenkrat prihaja s Kitajske, a Janez Mlakar si želi, da bi ga izdelovali tudi pri nas. FOTO: Osebni Arhiv

A ker čarobne paličice, ki bi čez noč ublažila posledice podnebnega kaosa, žal nimamo, kot tudi rešitev zanj nikakor ni enoznačna, se kratkoročnejše oziramo za vsaj obližem, ki bi zamejil katastrofo pri pridelavi hrane in krme. Seveda z mislijo na naš planet, zaradi česar je trajnostna usmeritev postala eno najpomembnejših vodil tudi v kmetijstvu. »To je čudež za zemljo, zaslužil bi si Nobelovo nagrado!« so se nad organskim mineralnim gnojilom bga, ki pomaga pri restavraciji in obnovi prsti, navduševali precej zahtevni Japonci, katerih standardi nikakor niso nizki.

Začela je zeleneti

Podobno navdušenje je ta izboljševalec prsti požel tudi bolj globalno, o čemer pričajo tri nagrade Združenih narodov. Svojo moč pa je pred slabimi štirimi leti prvič pokazal pri nas, ko so se v Bohinju v obupnem poskusu, da rešijo slovito in silno fotogenično bukev na Veglju, ki so jo strokovnjaki že odpisali, lotili zdravljenja drevesa prav s tem do tedaj pri nas še neznanim gnojilom. In že čez en mesec so se pokazali prvi znaki, da bodo bukev morda vendar lahko občudovale tudi prihodnje generacije – lubje se je celilo, drevo se je delno obraslo in že kmalu začelo tudi zeleneti.

Vse se je začelo z ugrizom v paradižnik. FOTO: Osebni Arhiv

»Pospešuje rast in povečuje pridelek, preprečuje bolezni, izboljša kakovost prsti,« je bga prepričal Janeza Mlakarja, ki je (patentirano) gnojilo s Kitajske kot prvi in edini pripeljal k nam in v Evropo. Pri čemer priznava, da ga sprva niso prepričale naštete lastnosti, ne nazadnje je sinolog, ki o gnojilih ni imel pojma. Dokler ni med enim svojih pogostih obiskov Kitajske ugriznil v dva paradižnika – enega, ki je zrasel na običajni zemlji, in drugega, ki so ga utrgali z rastline, ki je poganjala iz zemlje, obogatene z bga. »Na Kitajsko sem do tedaj hodil že več let večkrat letno. A to je bilo prvič, da sem ugriznil v paradižnik polnega okusa.« In s tem enim grižljajem paradižnika, ki je naposled imel poln okus, se je vse začelo.

Uporabljajo ga tudi vinarji

Riževo polje na Kitajskem je že po enem letu dalo skoraj 30 odstotkov več pridelka. Bombaževec se je razrasel v drevo. Sadeži so večji, številnejši in polnejšega okusa. Celo puščava, kjer običajno ne najdemo niti ene zelene bilke, je postala rodovitna, saj so – tako so spoznavali tako na Arabskem polotoku kot v puščavi Gobi – semena začela kliti že po 30 urah, po 75 dneh pa je že nastopil čas za prvo žetev. In četudi na neki stopnji nehamo verjeti v pravljice, zgodba bgaja vendar spominja skoraj na zgodbo o Jakcu in čudežnih fižolčkih. »V poplavi vsega, kar je na trgu, je težko razbrati, čemu verjeti,« se je tudi Mlakar sprva skeptično spraševal, čemu bi Evropa potrebovala še eno gnojilo več. A ga je, ne kot agronoma ali kmeta, pač pa kot običajnega človeka, ki je pri nakupu sadja in zelenjave vse prepogosto razočaran nad vodenim okusom kupljenega, prepričala kakovost plodov, ki zrastejo na z bga oplemeniteni zemlji. »Doslej smo ga preizkusili že na različnih kmetijskih in travnatih površinah, rezultati pa so bili vselej, naj je šlo za trto in sadno drevje, cvetlice ali pa zelišča, paradižnik in jajčevce, izjemni.« Prepričali so že več naših vinarjev, med temi so Vina Koper, Kabaj, Klet Krško, kot tudi kmete v Seči, Agrario Dobrovo in Arboretum Volčji potok.

»Na kratko – to mineralno gnojilo prsti daje in ne jemlje. Zato z njo tudi kolobarjenje ni več potrebno,« pri čemer razloži, da ga v 70 odstotkih sestavlja biološki kompost, preostanek pa je edinstvena mineralna materija. Skrivnost slednje pozna sicer le njen izumitelj, ki je izhajal iz teorije, da potrebujejo rastline za rast – kot vsi vemo – vodo, toploto, svetlobo, hraniva, ki pa morajo vselej ostajati v ravnovesju in harmoniji. »Tudi gnojiva ter hraniva lahko škodujejo, če porušijo to ravnovesje. Bga pa poskrbi, da ta razmerja ostajajo v ravnovesju v vseh okoliščinah in razmerah.«