Slovo od pojočega nadškofa

Kako priljubljen je bil nadškof Uran, pričajo številni odmevi na družabnih omrežjih. Oglasili so se številni posamezniki, od duhovnikov do vernikov in nevernikov, a vsi z eno skupno mislijo, da je bil pokojni zgled dobrote, veselja, optimizma in prijaznosti. Tako je Aleš Čerin, avtor bloga Preprostost, zapisal: »Kdo ni poznal najbolj veselega nadškofa Alojza Urana! S svojo veselo naravo, z legendarno lepim glasom in vnet za prepevanje je povsod, kamor je prišel, prinesel veselje. Kamor koli je prišel, je odmevalo petje. In pa spodbudne besede, vedno trdno zasidrane v Božji besedi.«

Tomaž Jakofčič - Jaka, vrhunski alpinist in gorski vodnik, je pokojnemu nadškofu nadvse hvaležen za svoj prvi vzpon na Triglav leta 1985, in je na svojem profilu zapisal takole: »Dober prijatelj iz Guncelj me je povabil na vsakoletni izlet na Triglav s takratnim župnikom v Šentvidu pri Ljubljani, Alojzom Uranom. Ker mi doma niso dovolili hoditi v hribe, je bila to idealna prilika, da iztržim dobro planinsko izkušnjo. In sem jo. Mešalo se mi je od sreče. Glavnina skupine je bil šentviški cerkveni mladinski pevski zbor. Vodil ga je prav Uran, tudi sam izboren pevec s čudovitim, močnim glasom. Prav vsak počitek na poti kot tudi ure po večerji so izkoristili za pesem ... Še danes mi gredo kocine pokonci, ko se spomnim, kako so ob spokojnih večerih od okoliških gora odmevale brezhibno in večglasno odpete pesmi. Kar se še spomnim s tega izleta, je Uranova konstantna dobra volja. Bil je eden največjih pozitivcev, kar sem jih poznal. Naj počiva v miru!«

Frančiškanski pater s Svete gore nad Gorico Bogdan Knavs je o njem dejal: »Od nas se je poslovil svetniški nadškof, radosten duhovnik, velikodušen škof in čudovit človek. Tisti, ki smo doživeli to milost, da smo ga kdaj tudi osebno srečali, se nismo mogli načuditi njegovemu krščanskemu optimizmu. Kakor da bi mu srce vedno prepevalo in kakor da bi njegova duša neprestano ljubila. Ko je vstopil v kakšno hišo, so vsi začutili, da prihaja blagoslov na njihov dom. Za vsakega je našel toplo besedo, znal je poslušati in potem je vse povabil, da so skupaj zapeli.

Takšna hiša, ki je postala tudi njegov dom, je bila vsaka župnija, kjer je služboval, in potem tudi vsa ljubljanska nadškofija. Ampak svojega veselja, da je kristjan in škof, ni delil samo z vernimi na številnih romanjih, ampak tudi z vsakim človekom, ki ga kjer koli srečal. Zame je lepa simbolika, da se je nadškof Alojz Uran od nas poslovil ravno na veliko soboto. Kakor da bi nam želel povedati, da je tudi zanj veliki petek – čas trpljenja in smrti – za njim in da ga čaka s Kristusom velikonočna svetloba in novo življenje.«


Na profilu civilne iniciative za podporo nadškofu Alojzu Uranu, ki je bila na facebooku ustanovljena v času njegovega umika v zasebnost, so zapisali: »Pravijo, da ni trpel. Poslovil se je mirno, spokojno, v tihoti. Bogu hvala za to. Nam pa kot da bi nam ugasnilo sonce, a čutimo tudi globoko hvaležnost. Hvaležnost, da smo ga imeli, da smo smeli biti delček njegovega življenja, da smo bili po njem deležni toliko milosti in blagoslovov. Dragi naš nadškof, Prijatelj Lojze, neskončno boli in neskončno te bomo pogrešali! Bil si eno samo srce, ena sama dobrota, ena sama ljubezen. Iskrena hvala za vse … Odpočij si, veseli se in prepevaj v Svetlobi!«