Šmarje pri Jelšah: Pregnal kugo, dobil cerkev
Eno od žarišč okužbe s koronavirusom pri nas je Šmarje pri Jelšah, kraj, v katerem so že v preteklosti kosile smrtonosne epidemije
Odpri galerijo
Križev pot v Šmarju pri Jelšah je kot gledališče. Foto: geago.si
Številne kužne bolezni so v preteklosti uničevale prebivalce naših krajev, zato ni čudno, da je toliko cerkva, kapelic in znamenj posvečenih sv. Roku. Ena najlepših je nad Šmarjem pri Jelšah, sredi poti med Celjem in Rogaško Slatino in s čudovito lego vrh hriba. Ob strmi poti k cerkvi stojijo kapelice križevega pota.
Legenda pravi, da je leta 1645 na Ptuju razsajala kuga, od koder sta jo v Brecljevo pri Šmarjah prinesla dva domačina. V kratkem času je pomorila več kot dvesto ljudi, in da bi ljubi Bog to nadlogo pregnal, so na vzpetini nad Šmarjem sezidali kapelico. Bog je na priprošnjo Matere božje, sv. Roka in sv. Boštjana uslišal skesane in vroče molitve ter kugo mahoma pognal iz dežele. Legenda nadaljuje, da so nato verniki nanosili toliko darov, da so na kraju prej neznatne kapelice postavili čarobno lepo cerkev in jo posvetili sv. Roku.
Da so postale Šmarje še bolj znane, ima zasluge tamkajšnji župnik Matej Vrečer (1702–1758). Dal je postaviti slikovite kapelice križevega pota na poti k cerkvi sv. Roka in s tem pritegnil še več romarjev. Kot matematik je izjemno skrbno načrtoval to delo. Poskrbel je tudi za razkošno baročno opremo kapelic. Za romarje, ki so prihajali sem in občudovali Jezusovo trpljenje, upodobljeno v naravni velikosti, je bilo to enkratno doživetje.
O ustvarjalcih kapelic križevega pota ni veliko znanega. Ob primerjavi kipov je opaziti, da je bilo na delu več mojstrskih rok v različnih časovnih obdobjih. Zgodnejša dela izpričujejo bolj robat kiparski jezik, druga kažejo močnejšo oblikovno dognanost. V celoti gledano je izraznost plastik pogojena z ljudskim umetnostnim hotenjem in čustvovanjem. Podobno kot kiparstvo bi bila lahko opredeljena poslikava kapel. Ugibanja umetnostnih zgodovinarjev nakazujejo, da so delali kar trije slikarji, brez dvoma pa je, da je slikarija daleč na višji umetniški ravni kot plastike.
Pot trpljenja, ki je speljana k romarski cerkvi sv. Roka, velja za najobsežnejši pasijonski kompleks v Sloveniji in se bolj kot kateri koli približuje ljudskemu čustvovanju. Graditelja kapelic, župnika dr. Mateja Vrečerja, naj bi h gradnji kapel navdihnila kalvarija v Gradcu.
Kalvarija je bila zgrajena in opremljena v desetih letih, med letoma 1743 in 1753. Do leta 1745 je bilo zgrajenih šest velikih kapel, ki se navezujejo na žalostno Mater božjo, in pet prizorov rožnega venca – postaj Kristusovega trpljenja. Kapelice zunaj tega koncepta pot dopolnjujejo, predvsem pa poživljajo in ustvarjajo pripovedno celoto.
Štirinajst kapel križevega pota, opremljenih z bogatim baročnim dekorjem, je razporejenih ob cikcakasti poti proti romarski cerkvi sv. Roka. Romarja, popotnika ali turista pot med kapelicami vodi tako, da vedno vidi le naslednji cilj, druga ureditev pa je razporejena zato, da oblikuje le nekakšno kuliso, podobno gledališču.
Ker so bili kipi kljub obnovam v 19. in 20. stoletju resno ogroženi, jih je restavratorski center leta 1984 umaknil v svoj depo. Restavratorji so jih z metodo zaplinjevanja najprej zaščitili pred nadaljnjim škodljivim delovanjem insektov, nato pa so jih preventivno izdatno prepojili s sredstvom za preprečevanje nadaljnje okužbe z glivami in insekti.
Ob spremljanju obnove kapel v prvem desetletju 21. stoletja je stroka ocenila, da so lesene skulpture preveč pomembne pričevalke baročne dediščine, da bi jih, sicer restavrirane, vrnili v kapele. Odločili so se, da v kapele namestijo kopije kiparskih skupin, originalni kipi pa naj bodo na ogled v muzejski postavitvi. Tako je nastal Muzej baroka Šmarje pri Jelšah, ki so ga za javnost odprli avgusta 2015.
Legenda pravi, da je leta 1645 na Ptuju razsajala kuga, od koder sta jo v Brecljevo pri Šmarjah prinesla dva domačina. V kratkem času je pomorila več kot dvesto ljudi, in da bi ljubi Bog to nadlogo pregnal, so na vzpetini nad Šmarjem sezidali kapelico. Bog je na priprošnjo Matere božje, sv. Roka in sv. Boštjana uslišal skesane in vroče molitve ter kugo mahoma pognal iz dežele. Legenda nadaljuje, da so nato verniki nanosili toliko darov, da so na kraju prej neznatne kapelice postavili čarobno lepo cerkev in jo posvetili sv. Roku.
Cerkev sv. Roka Foto: tsm-smarje.si
Da so postale Šmarje še bolj znane, ima zasluge tamkajšnji župnik Matej Vrečer (1702–1758). Dal je postaviti slikovite kapelice križevega pota na poti k cerkvi sv. Roka in s tem pritegnil še več romarjev. Kot matematik je izjemno skrbno načrtoval to delo. Poskrbel je tudi za razkošno baročno opremo kapelic. Za romarje, ki so prihajali sem in občudovali Jezusovo trpljenje, upodobljeno v naravni velikosti, je bilo to enkratno doživetje.
O ustvarjalcih kapelic križevega pota ni veliko znanega. Ob primerjavi kipov je opaziti, da je bilo na delu več mojstrskih rok v različnih časovnih obdobjih. Zgodnejša dela izpričujejo bolj robat kiparski jezik, druga kažejo močnejšo oblikovno dognanost. V celoti gledano je izraznost plastik pogojena z ljudskim umetnostnim hotenjem in čustvovanjem. Podobno kot kiparstvo bi bila lahko opredeljena poslikava kapel. Ugibanja umetnostnih zgodovinarjev nakazujejo, da so delali kar trije slikarji, brez dvoma pa je, da je slikarija daleč na višji umetniški ravni kot plastike.
Originalne kipe so shranili v muzeju. Foto: Muzej baroka
Pot trpljenja, ki je speljana k romarski cerkvi sv. Roka, velja za najobsežnejši pasijonski kompleks v Sloveniji in se bolj kot kateri koli približuje ljudskemu čustvovanju. Graditelja kapelic, župnika dr. Mateja Vrečerja, naj bi h gradnji kapel navdihnila kalvarija v Gradcu.
Kalvarija je bila zgrajena in opremljena v desetih letih, med letoma 1743 in 1753. Do leta 1745 je bilo zgrajenih šest velikih kapel, ki se navezujejo na žalostno Mater božjo, in pet prizorov rožnega venca – postaj Kristusovega trpljenja. Kapelice zunaj tega koncepta pot dopolnjujejo, predvsem pa poživljajo in ustvarjajo pripovedno celoto.
Štirinajst kapel križevega pota, opremljenih z bogatim baročnim dekorjem, je razporejenih ob cikcakasti poti proti romarski cerkvi sv. Roka. Romarja, popotnika ali turista pot med kapelicami vodi tako, da vedno vidi le naslednji cilj, druga ureditev pa je razporejena zato, da oblikuje le nekakšno kuliso, podobno gledališču.
Župnik Matej Vrečer (1702–1758)
Ob spremljanju obnove kapel v prvem desetletju 21. stoletja je stroka ocenila, da so lesene skulpture preveč pomembne pričevalke baročne dediščine, da bi jih, sicer restavrirane, vrnili v kapele. Odločili so se, da v kapele namestijo kopije kiparskih skupin, originalni kipi pa naj bodo na ogled v muzejski postavitvi. Tako je nastal Muzej baroka Šmarje pri Jelšah, ki so ga za javnost odprli avgusta 2015.
