Rekordna okužba: idilične Šmarje so slovenska Lombardija

»Strah pred stigmo, obsojanjem, očitanjem je najpogostejši vzrok, da prizadeti ostajajo tiho, da prebolevajo svoje stanje v tišini za domačimi štirimi zidovi. Jaz se bom javno izpostavila. Neposredno prizadeta sem z okužbo. Nič kriva, nič dolžna. Mogoče bo opis mojega stanja komu pomagal razumeti obolenje, mogoče bom pri kom zmanjšala predsodke pred obolelimi, mogoče koga animiram, da začne jemati stanje bolj resno,« sporoča Aleksandra Cvetko iz Šmarja pri Jelšah, ki se je s koronavirusom okužila od svojega šoloobveznega otroka, ta pa je virus staknil v tamkajšnji hiši učenosti, kamor ga je zanesla učiteljica s smučanja v Italiji.

Sprožil se je plaz in danes je v kraju s 1755 prebivalci četrtina vseh okuženih Slovenk in Slovencev. Vsaj tako domneva župan Matija Čakš, ki s pomočjo štaba civilne zaščite in številnih prostovoljcev aktivno spremlja dogajanje v tem vinogradniško bogatem štajerskem naselju. »Nenehno nas kličejo na štab civilne zaščite, da je mož zakuhal, da imata otroka vročino. Številka obolelih se iz ure v uro veča. Več kot sto jih je že poklicalo, da imajo klinične znake virusa. Pripravljeni smo na najhujše, upamo pa na najboljše,« smelo odgovarja župan, ki je prehitel državno politiko v samoorganizaciji kraja, ukrepih z zaprtjem šole, obrtnih delavnic, gostiln, poslovnih prostorov in navodilih za prilagojeni obratovalni čas trgovin.

Pri tem si je nakopal srd bivšega šolskega ministra Jerneja Pikala, ta je obsojal samovoljno zaprtje šole, a župan je prepričan, da bi bilo še mnogo huje, če bi tiščali glavo v pesek. »Že tako smo pripravljeni na najhujše. Delovali smo po zdravi kmečki pameti. Vedeli smo, da če se je virus pojavil v centralni šoli s 700 učenci in 100 učitelji, se bo kot blisk razširil po kraju. Ravnali smo intuitivno, in če smo ga vsaj malo zajezili, smo naredili nekaj dobrega! Upam, da smo dva dni pred virusom,« se nadeja župan, ki je v nenehnih stikih s prebivalci tudi na družabnih omrežjih, po telefonu in aktivno deluje na terenu.

Pamet v roke, ljudje

A vsi se ne strinjajo z njim. Kot izvemo od domačinke, ki pa zavoljo pritiskov ne želi biti imenovana, naj bi ravnatelj šole okrcal učiteljico, ker je prijavila okuženo kolegico. Ta se je vrnila iz Italije in menda poučevala kljub pojavu simptomov. Ravnatelj, ki je učiteljici najprej dovolil, da uči, čeprav je takrat v Italiji že vladal preplah zaradi hitrega širjenja bolezni, je drugi sodelavki, ki je zaradi kužne kolegice zagnala vik in krik, menda zagrozil celo z opominom, strožje ukrepanje pa naj bi po naših informacijah preprečili državni politiki, ki so jih krajani obvestili o domnevnih pritiskih. »Hčerka učiteljice mi je povedala, da se je potem opravičeval, a kaj ko se je okužena učiteljica mirno sprehajala po kraju, obiskovala tudi druge ustanove, med njimi knjižnico. Iz dneva v dan je okuženih več otrok, ti so okužbo iz razreda prenesli v podaljšano bivanje, in njihovih staršev,« pripoveduje domačinka, ki ne želi biti imenovana. V stiku z bolno učiteljico je bil tudi Aleksandrin otrok, saj je njegova razredničarka. Po novici se je Aleksandra nemudoma zaprla pred zunanjim svetom, a okužba se je že razvila. »Ker je šlo za neposreden stik mojega otroka z obolelo, sem ga naslednji dan odpeljala na testiranje za prisotnost virusa, in ta je bil pozitiven. Mene niso testirali, saj so dejali, da sem skoraj zagotovo tudi jaz okužena, upoštevajoč znake, ki so popolnoma enaki kot pri mojem otroku.« Opisuje slabo počutje, rahle težave z dihanjem. »Upamo na to, da se stanje ne poslabša. Pomembno se mi zdi, da sem od trenutka, ko sem izvedela za okužbo učiteljice, naredila vse, da se stvar ne bi širila dalje. Strah me je za ljudi, ki so mi blizu in imajo predhodna kronična obolenja. Samo apeliram lahko na zdravo kmečko pamet vseh ljudi. Pamet v roke, ljudje.«

Srčni kraj in ljudje

Prizori iz Šmarja pri Jelšah zadnjih šest dni so takšni, kot bi vse izumrlo. »Mesto duhov,« opisujejo domačini, ki jim politika ni šla nasproti. »Šele ko smo samoiniciativno zaprli in dobesedno zabarikadirali zdravstveni dom, pred vrata postavili policijo ter zaprli šolo, so Šmarčani dojeli, da gre zares. Drug drugega ozaveščamo. Ulice so prazne. Le sem ter tja opaziš kakšnega sprehajalca s psom. Le redki avtomobili so na glavni prometnici. Pred lekarno stojita varnostnika in kupce enega po enega spuščata noter, upoštevajoč varnostno razdaljo.« Šmarje je vzorčni primer kraja, kako so se ljudje samoorganizirali in izolirali, v nasprotju s številnimi drugimi, prav tako okuženimi predeli, kjer smo še konec tedna lahko opazovali množična druženja, pivske zabave mladih in starše, ki so kljub opozorilom in prepovedi vlačili otroke na igrala. Župan Čakš pohvali občane, da se držijo doma, tamkajšnji kraji so pretežno podeželske narave, zato so večinoma samopreskrbni, obdelujejo vrtove in gojijo kokoši, navala na trgovine še ni čutiti. Se pa v krizni štab že javljajo prostovoljci, ki bodo obolele oskrbovali z nujnimi živili in zdravili. »Javilo se nam je tudi 15 vzgojiteljic in se ponudilo, da bodo doma čuvale otroke tistih, ki morajo na delo.«

Ljudje iz malega srčnega kraja, ki so stopili skupaj in bolezen vzeli zelo resno, ne delajo panike, priznavajo pa, da jih je strah. Njihov kraj je največje žarišče novodobne bolezni, ki preseneča iz ure v uro. V boj z njo se je podal tudi znani Šmarčan, dolgoletni politik dr. Vinko Gorenak, ki ga je predsednik vlade Janez Janša rekrutiral iz pokoja in ga postavil za svojo desno roko. Čeprav je menil, da bo z ženo užival na potovanjih z avtodomom, mu je virus presekal načrte, zato bo moči usmeril proti njemu. Za naš časopis je povedal, da je osupel nad ravnanjem bivšega šolskega ministra, ki je na dan okužbe zahteval, da šola mirno dela naprej. »To je skoraj nenormalno in vesel sem, da je župan udaril po mizi. Šmarje je izjemno dobro organizirano. Ko sem se te dni peljal skozi kraj, razen zdravstvenega delavca z masko pred zdravstvenim domom in lekarno nisem opazil nikogar.« Tako naj tudi ostane, da bomo v boju z virusom ljudje potegnili daljši konec, še sporoča politik.