Smola iz borovih ran

Mnogi nabiralci gob in drugi obiskovalci borovega gozda nasproti Negovskega jezera pogosto naletijo na bore, na katerih so že od daleč vidne rane nekdanjega smolarjenja. Da bi izvedeli več o tej pozabljeni gozdarski dejavnosti, smo obiskali edinega še živečega gozdnega delavca Stanka Rojka starejšega iz Negove.

»Takoj, ko sem končal osnovno šolo, sem se zaposlil v Gozdnem gospodarstvu Radgona, kjer sem opravljal vsa dela. Spomladi smo pogozdovali s sadikami raznih dreves, predvsem smreke, bora in jelše. Posebno opravilo je bilo smolarjenje. Smolo smo lovili le na borovih drevesih. Na debla, pol metra nad koreninami, smo s posebnim orodjem, rekli smo mu rajhmaster, v obliki črke v vrezali žlebove, iz katerih se je v lonček, ki je bil pritrjen na deblo z žeblji, cedila smola. Lonček je bil pokrit, da ni v njega padalo listje ali druge smeti. Tako smo pridobili čisto smolo, ki je bila uporabna v kemični industriji. Ko se je vrezana rana izcedila oz. zacelila, smo naredili novo, ki je pospešila pritekanje smole,« je opisal Rojko.



Povedal nam je še, da je za organizacijo del v državnih gozdovih skrbel znani logar Boris Žurman. Smolo so zbirali tudi v Črnem hojču ter v gozdu ob Logarnici, v Ižmencih, v Gornjih Ivanjcih. Zanimivo je, da so v času smolarjenja iz vejevja podrtih borov v Kunovi pridobivali terpentin. Za destilacijo, pridobivanje terpentina, pa je skrbel Anton Čuček.