Smrdljivci bežijo pred zimo
Vsako jesen, še zlasti oktobra, se okoli naših domov pojavijo smrdljivci, uradno znani tudi kot ščitaste stenice. Njihovo ime izhaja iz neprijetnega vonja, ki ga sprostijo, kadar se počutijo ogrožene, in s tem odvrnejo morebitne plenilce, kot so ptice in drugi žužkojedci. V Sloveniji so najpogostejše vrste rjavi marmorirani smrdljivec ter zelena in krompirjeva smrdljivka. Poleti so aktivni na prostem, kjer se hranijo z rastlinskimi sokovi, predvsem na sadnem drevju in zelenjadnicah. Ko se jeseni temperature znižajo in dnevi postanejo krajši, začnejo stenice iskati varna mesta za prezimovanje.
Oktobra jih zato pogosto opazimo okrog oken in vrat, kjer iščejo poti v notranjost, da bodo lahko preživele hladnejše mesece. Prezimujejo na suhem, varnem mestu, najpogosteje se skrijejo v razpoke in špranje v stavbah, zlasti v domovih, gospodarskih poslopjih, pod strešniki, med zidaki, za okenskimi okvirji ali v votlinah znotraj sten. Prav tako jih lahko najdemo v naravnem okolju, v lubju dreves, pod kamenjem ali v drugih zaščitenih naravnih zavetjih. Tam ostanejo v mirovanju, ko upočasnijo svoj metabolizem, za kar porabijo minimalno energije. Ko spomladi temperature spet narastejo in postanejo razmere ugodnejše za prehranjevanje in razmnoževanje, stenice zapustijo svoja prezimovališča in se vrnejo na prosto, kjer nadaljujejo svoj življenjski cikel.
Da bi preprečili njihov vdor v naš dom, je treba poskrbeti za dobro zatesnitev oken in vrat ter namestitev zaščitnih mrež. Naravni repelenti, kot so eterična olja poprove mete ali sivke, lahko pomagajo odvračati te žuželke. Če stenice že najdemo v prostoru, jih je najbolje nežno odstraniti in izpustiti na prosto. Ubijanje smrdljivcev ni priporočljivo, saj bo vonj, ki ga sprostijo, še dolgo ostal v prostoru.
Prišlek iz Azije
Spomladi 2017 se je iz Italije po Vipavski dolini razširila tudi marmorirana smrdljivka, ki ima izjemno velik potencial za nadaljnje širjenje. Šele v začetku 21. stoletja je bila iz Azije vnesena v Evropo in Severno Ameriko, kjer se intenzivno širi. Kot druge predstavnice družine ima obliko ščita. V dolžino meri 12 do 17 mm in je lisasto rjave (marmorirane) barve. Prvič so vrsto opazili poleti 2007 blizu Züricha v Švici, od takrat pa se je ustalila in razširila najprej po več švicarskih kantonih, potem pa še po sosednjih državah. Prek vzhoda Italije je slednjič prodrla tudi do Slovenije.
Mali iskalci toplega zavetja
Vsako jesen, ko dnevi postajajo hladnejši, poleg odpadanja listja in dišečih kostanjev pa na naše domove trkajo tudi – pikapolonice. Te ljubke in majhne žuželke se pripravljajo na zimo ter si iščejo prijetno zavetje.
Prave mojstrice združevanja v večje skupine so harlekinske pikapolonice. Za prezimovanje si pogosto izberejo kar naš dom. Zanimivo je, da se nekatere vrste pikapolonic prav nagonsko združujejo v kolonije – nekatere lahko prezimujejo celo v tisočih. To jim pomaga ohranjati toploto in varnost v hladnih mesecih. Čeprav so v naravi dobrodošle, saj na naših vrtovih pomagajo zatirati škodljivce, kot so listne uši, njihova prisotnost v notranjih prostorih v jeseni ni vedno tako razveseljiva. Če jih zmotimo, lahko izločijo rumeno tekočino, kar pušča madeže in ima neprijeten vonj. Najboljši način, da preprečimo njihov vdor, je, podobno kot pri smrdljivcih, zatesnitev oken in vrat ter preprečitev dostopa skozi razpoke. Če pa se nam že naselijo v dom, jih nežno odstranimo, saj če jih pri tem poškodujemo, bodo tudi one sprostile zelo neprijeten vonj.
Ko prevlada rdečina
Listje se v jeseni rdeče obarva prav zaradi kemičnih procesov, ki potekajo v njih, ko se dnevi krajšajo in temperature nižajo. Glavni razlog za to barvno spremembo je ustavitev proizvodnje klorofila, ki je ključen za fotosintezo in je poleti v listih prevladujoč. Jeseni drevesa začnejo klorofil razgrajevati, in ko ta razpade, se razkrijejo drugi pigmenti, ki so v listih prisotni vse leto, a jih prej ne opazimo. Najlepše rdeče odtenke vidimo v letih, ko so v jeseni sončni dnevi in hladne noči, saj takšne razmere spodbujajo tvorbo antocianinov, s tem pa tudi intenzivnejšo rdečo barvo listja.
Pikapolonice pa ne prezimujejo le v naših domovih, temveč se tudi v naravi nadvse rade poskrijejo pod lubja dreves ali med skale. Njihova naravna barva je estetska – rdeče-črna barvna kombinacija namreč opozarja plenilce, češ da so strupene, pa čeprav v resnici sploh niso in so popolnoma nenevarne. Skratka: ko jih naslednjič zagledate, vedite, da le iščejo toplo zatočišče za zimo. Čeprav so jeseni morda malce nadležne, bodo že spomladi ponovno naše vrtnarske zaveznice.
Čeprav so pikapolonice jeseni morda malce nadležne, bodo že spomladi ponovno naše vrtnarske zaveznice.
