PLAZ
Smrt za centimeter zgrešila Ivanko in Zorka (FOTO)
Družino na Ludranskem Vrhu skoraj pokopal plaz. Dvomesečna Jera naravno katastrofo prespala.
Odpri galerijo
Ivanka in Zorko Sušel sta srečna, da sta preživela. Fotografije: Dejan Javornik
ČRNA NA KOROŠKEM – Ko smo obiskali Sušelove, v njihovo hišo je silovito vdrl plaz, je šele začelo prihajati za njimi, kakšno velikansko srečo so imeli.
»Le za en centimeter so smreke zgrešile posteljo, na kateri sva spala z ženo Ivanko,« pove Zorko Sušel, upokojeni elektrovzdrževalec z Ludranskega Vrha. Druga velikanska sreča je bila, nadaljuje, da je prišlo kar naenkrat, brez opozorila. »Če bi prej kaj pokalo, bi gotovo vstala in šla k oknu pogledat, kaj se dogaja. Gotovo naju ne bi bilo več med živimi, saj bi naju smreke pokončale. Tako pa sva se zbudila šele takrat, ko so že vdrle skozi okno v najino spalnico, in to naju je rešilo.«
V petek zvečer je po Črni na Koroškem in okolici ob močnih nalivih silovit veter lomil in podiral drevesa. Najhuje se je narava znesla nad domom, v katerem živi osem članov štirih generacij družine Sušel: poleg Zorka, Ivanke in njene 84-letne mame Jožefe še njun sin Marjan s partnerico Ano in tremi hčerkami: devetletno Nežo, petletno Lizo in dvomesečno dojenčico Jero.
»Z Ivanko sva spala v spalnici v pritličju, ko je zagrmelo. Tako je poknilo, da sva se takoj zbudila. Grozno je bilo, tema je bila še in nisva vedela, kaj se sploh dogaja. Ura je bila dvajset minut do petih. Potem je žena prižgala luč ... Sledil je popoln šok, saj sva zagledala smreke v najini spalnici, vse polno je bilo razbitega stekla. Najprej sva letela pogledat v prvo nadstropje, ali je z najinimi vnukinjami vse v redu. Na srečo so bile žive in cele. Kako sva se ustrašila, v sekundi se je zgodilo,« pripoveduje gospod Zorko.
Pa še tretjo srečo v nesreči so imeli v soboto zjutraj Sušelovi. Med lanskim vetrolomom se je namreč že sprožil zemeljski plaz za njihovo hišo, potem so ga sanirali gradbeni delavci in za hišo zgradili močan zid. »Še sreča, da je bil ta zid, saj je kar precej zadržal plaz. Če ga ne bi bilo, bi plaz zagotovo podrl pol hiše in vprašanje, koga od nas ne bi bilo več na tem svetu. Nikoli nam ni bilo rečeno, da bi lahko bil ta breg nevaren. Saj v tem primeru se ne bi iz bloka na Rudarjevem nikoli preselili sem. Poleg tega smo se v nalivih bolj bali potoka Bistre, ki ob dežju zelo naraste in tudi prestopi bregove,« še razloži Zorko Sušel.
Pridruži se nam njegov sin Marjan, oče treh deklic, ki so jih takoj zjutraj z mamo odpeljali k njenim staršem v bližnjo Koprivno. »Uf, kakšno srečo smo imeli! Najmlajša punčka se je ravno začela prebujati, ko je zagrmelo. Streslo se je, kot da bi bil potres. Mene je prešinilo, kaj bo z ženo in otroki, zase se niti nisem toliko ustrašil. A punčke so na srečo v redu, v bistvu se sploh niso zavedale, kaj se dogaja, ker so spale, žena pa je bila malo v šoku. No, saj smo bili vsi in šele zdaj prihaja za nami,« se spominja trenutkov groze 41-letni diplomirani ekonomist.
V težkih trenutkih Sušelovi niso ostali sami. Ko so okoli sedmih zjutraj poklicali na pomoč, prej so bili vsi namreč v šoku in so čakali, da se zdani, so v nekaj minutah že prihiteli gasilci Prostovoljnega gasilskega Društva (PGD) Črna na Koroškem, med katerimi je bil tudi Ivankin in Zorkov sin Rok Sušel.
Prihitela je tudi županja Romana Lesjak in gradbeni delavci, in vsi skupaj so takoj začeli sanirati plaz ter reševati stisko družine, ki seveda v hiši na Ludranskem Vrhu ne more več živeti. Ves dan so gasilci in gradbeniki odstranjevali plazino in drevesa ter nameščali zagatnice oziroma šine, ki bodo v teh dneh preusmerile in zadrževale nove plazove.
Tik pred nočjo pa se jim je ponovno pridružila županja in Ivanki in Zorku izročila ključ brunarice TIC Topla, tako imenovane umetniške rezidence v sklopu Geoparka Karavanke, kjer bosta do nadaljnjega lahko živela na varnem. »Nočemo, da bi se jima v tej hiši kaj zgodilo, prenevarno je. Dokler ne bodo strokovnjaki zavarovali plazu in hiše in potrdili, da je življenje v njej mogoče, bosta lahko prebivala v TIC Topla. Upam, da bo to trajalo le par dni, če ne, pa bomo našli skupno rešitev,« je povedala Lesjakova.
Seveda si Sušelovi najbolj želijo, da bi se lahko čim prej vrnili v svojo hišo. »A spal pa ne bom nikoli več prav mirno. Preblizu je bilo tole. No, saj če bi me v trenutku vzelo, bi še šlo, ampak kaj če bi postal invalid,« se je s temnimi mislimi spopadal Zorko, sicer nadvse hvaležen vsem, ki so njegovi družini tako hitro in brez pomislekov pomagali.
Gradbeniki in gasilci so sanirali plaz in nameščali protiplazne zagatnice.
»Le za en centimeter so smreke zgrešile posteljo, na kateri sva spala z ženo Ivanko,« pove Zorko Sušel, upokojeni elektrovzdrževalec z Ludranskega Vrha. Druga velikanska sreča je bila, nadaljuje, da je prišlo kar naenkrat, brez opozorila. »Če bi prej kaj pokalo, bi gotovo vstala in šla k oknu pogledat, kaj se dogaja. Gotovo naju ne bi bilo več med živimi, saj bi naju smreke pokončale. Tako pa sva se zbudila šele takrat, ko so že vdrle skozi okno v najino spalnico, in to naju je rešilo.«
V petek zvečer je po Črni na Koroškem in okolici ob močnih nalivih silovit veter lomil in podiral drevesa. Najhuje se je narava znesla nad domom, v katerem živi osem članov štirih generacij družine Sušel: poleg Zorka, Ivanke in njene 84-letne mame Jožefe še njun sin Marjan s partnerico Ano in tremi hčerkami: devetletno Nežo, petletno Lizo in dvomesečno dojenčico Jero.
Smreke so se zaustavile tik nad spečima zakoncema.
»Z Ivanko sva spala v spalnici v pritličju, ko je zagrmelo. Tako je poknilo, da sva se takoj zbudila. Grozno je bilo, tema je bila še in nisva vedela, kaj se sploh dogaja. Ura je bila dvajset minut do petih. Potem je žena prižgala luč ... Sledil je popoln šok, saj sva zagledala smreke v najini spalnici, vse polno je bilo razbitega stekla. Najprej sva letela pogledat v prvo nadstropje, ali je z najinimi vnukinjami vse v redu. Na srečo so bile žive in cele. Kako sva se ustrašila, v sekundi se je zgodilo,« pripoveduje gospod Zorko.
Nikoli opozorjeni
Pa še tretjo srečo v nesreči so imeli v soboto zjutraj Sušelovi. Med lanskim vetrolomom se je namreč že sprožil zemeljski plaz za njihovo hišo, potem so ga sanirali gradbeni delavci in za hišo zgradili močan zid. »Še sreča, da je bil ta zid, saj je kar precej zadržal plaz. Če ga ne bi bilo, bi plaz zagotovo podrl pol hiše in vprašanje, koga od nas ne bi bilo več na tem svetu. Nikoli nam ni bilo rečeno, da bi lahko bil ta breg nevaren. Saj v tem primeru se ne bi iz bloka na Rudarjevem nikoli preselili sem. Poleg tega smo se v nalivih bolj bali potoka Bistre, ki ob dežju zelo naraste in tudi prestopi bregove,« še razloži Zorko Sušel.
Ivanka in Zorko Sušel sta srečna, da sta preživela. Fotografije: Dejan Javornik
Pridruži se nam njegov sin Marjan, oče treh deklic, ki so jih takoj zjutraj z mamo odpeljali k njenim staršem v bližnjo Koprivno. »Uf, kakšno srečo smo imeli! Najmlajša punčka se je ravno začela prebujati, ko je zagrmelo. Streslo se je, kot da bi bil potres. Mene je prešinilo, kaj bo z ženo in otroki, zase se niti nisem toliko ustrašil. A punčke so na srečo v redu, v bistvu se sploh niso zavedale, kaj se dogaja, ker so spale, žena pa je bila malo v šoku. No, saj smo bili vsi in šele zdaj prihaja za nami,« se spominja trenutkov groze 41-letni diplomirani ekonomist.
Evakuacija v umetniško rezidenco
V težkih trenutkih Sušelovi niso ostali sami. Ko so okoli sedmih zjutraj poklicali na pomoč, prej so bili vsi namreč v šoku in so čakali, da se zdani, so v nekaj minutah že prihiteli gasilci Prostovoljnega gasilskega Društva (PGD) Črna na Koroškem, med katerimi je bil tudi Ivankin in Zorkov sin Rok Sušel.
Če bi prej kaj pokalo, bi gotovo vstala in šla k oknu pogledat, kaj se dogaja. Gotovo naju ne bi bilo več med živimi.
Prihitela je tudi županja Romana Lesjak in gradbeni delavci, in vsi skupaj so takoj začeli sanirati plaz ter reševati stisko družine, ki seveda v hiši na Ludranskem Vrhu ne more več živeti. Ves dan so gasilci in gradbeniki odstranjevali plazino in drevesa ter nameščali zagatnice oziroma šine, ki bodo v teh dneh preusmerile in zadrževale nove plazove.
Tik pred nočjo pa se jim je ponovno pridružila županja in Ivanki in Zorku izročila ključ brunarice TIC Topla, tako imenovane umetniške rezidence v sklopu Geoparka Karavanke, kjer bosta do nadaljnjega lahko živela na varnem. »Nočemo, da bi se jima v tej hiši kaj zgodilo, prenevarno je. Dokler ne bodo strokovnjaki zavarovali plazu in hiše in potrdili, da je življenje v njej mogoče, bosta lahko prebivala v TIC Topla. Upam, da bo to trajalo le par dni, če ne, pa bomo našli skupno rešitev,« je povedala Lesjakova.
20
minut do petih zjutraj je zagrmelo.
minut do petih zjutraj je zagrmelo.
Seveda si Sušelovi najbolj želijo, da bi se lahko čim prej vrnili v svojo hišo. »A spal pa ne bom nikoli več prav mirno. Preblizu je bilo tole. No, saj če bi me v trenutku vzelo, bi še šlo, ampak kaj če bi postal invalid,« se je s temnimi mislimi spopadal Zorko, sicer nadvse hvaležen vsem, ki so njegovi družini tako hitro in brez pomislekov pomagali.
