Socialna delavka, ki dela z Romi: V porastu tudi mladoletniške nosečnosti (FOTO)
Romi živijo na ozemlju Slovenije že več stoletij, povečini so razseljeni po območjih Dolenjske in Bele krajine, Prekmurja in Gorenjske. Po neuradnih podatkih jih v Sloveniji živi okoli deset tisoč.
Z vključevanjem Romov v vsakodnevno rutino – šolanje, služba, kakovostno sobivanje z lokalnimi prebivalci, reševanje bivanjskih problemov itn. – se že desetletja ukvarjajo številni strokovnjaki in tudi prostovoljci, a zdi se, da so v zadnjem času težave s posamezniki eskalirale.
Med storilci kaznivih dejanj se spet pogosteje omenja mladoletne Rome. Zaradi zaostrovanja razmer, povezanih z romskimi vprašanji, se pojavlja vse več zahtev tudi po spremembah zakonodaje.
Kako v praksi poteka delo z Romi v centru za socialno delo in ali so težave res eskalirale? Pogovarjali smo se s strokovno delavko na CSD Dolenjska in Bela krajina Katjo Radelj, ki je zadolžena za delo z Romi v romskem naselju Vejar pri Trebnjem, kjer jih živi okoli 350.
NA CSD je zaposlena od leta 2019. Pred zaposlitvijo na centru je štirinajst mesecev preko javnih del izvajala učno pomoč Romom na Centru za izobraževanje in kulturo Trebnje (Cik Trebnje) v programu osnovne šole za odrasle.
Radljeva je kljub občutljivosti in težavnosti dela našla svoje poslanstvo. Po izobrazbi je teologinja in je končala magisterij iz zakonskih in družinskih študij, a v delu z Romi se je odlično znašla. »Na CSD sem ostala, ker je delo dinamično, zanimivo, na trenutne zelo poučno, dan pa se nikoli ne konča po načrtu in je vedno prekratek.«
S kakšnimi izzivi se kot strokovna delavka na CSD soočate pri delu z Romi?
Eden glavnih izzivov pri delu z Romi je motiviranje za izobraževanje in zaposlovanje. Otroci prve triade v šolo sicer še radi hodijo, potem pa se v razredih ne počutijo več dobro, saj so zaradi pogostih ponavljanj starejši od sošolcev, zaostanki v znanju pa so preveliki.
Počutijo se izpostavljene in izločene, neredko postanejo vedenjsko problematični, kar še povečuje stigmo. Znanje jim ne predstavlja vrednote in ne vedo, zakaj bi se učili, če lahko živijo tudi brez tega.
Izzive pred nas postavlja tudi država z dokaj visokimi transferji, saj se večini ne splača zaposliti. S tem bi izgubili ugodnosti različnih subvencij v zameno za vsakodnevno delo.
Vedeti pa je treba, da transferji niso predmet izvršb. Vidimo, da prejemajo visoke globe in izvršbe po večini zaradi prometnih prekrškov, a te globe niso nikoli plačane. V primeru, da bi se Rom zaposlil, bi mu država za poplačilo kazni pobrala velik del plače, zato se posledično Romi tudi zaradi tega ne zaposlujejo.
Žal opažamo tudi porast mladoletniških nosečnosti, kar pa se bodočim starim staršem zdi sprejemljivo, saj vsak otrok prinese višja sredstva. Naši postopki v teh primerih se pogosto žal izkažejo za neučinkovite, saj niso podprti s strani sodišč oziroma se izvaja načelo najmilejšega ukrepa.
O nujnosti izobraževanja romskih otrok se govori že desetletja. Se v tem času ni nič spremenilo na bolje?
Pred pojavom covida je naš center na podlagi Dogovorov o aktivnem reševanju socialne problematike dokaj uspešno spremljal obisk osnovne šole in osnovne šole za odrasle. Na podlagi teh dogovorov je bila denarna pomoč upravičencem ustrezno nižja, če njihovi mladoletni otroci niso obiskovali pouka v skladu z dogovorjeno vsebino.
Pred približno dvema letoma smo bili seznanjeni z mnenjem nadzornih organov, da s tem preveč posegamo v pravice posameznikov, zato smo z izvajanjem dogovorov prenehali.
Ko so Romi ugotovili, da ni več sankcij za (ne)opravičene ure, je obisk pouka zelo upadel, kar je razvidno iz rednih mesečnih poročil OŠ in OŠO. Razlika s preteklimi leti je tudi v tem, da odrašča generacija, v starosti od 8 do nekje 18 let, ki ne priznava nobene avtoritete, nekateri posamezniki pa povzročajo velike težave že v sami romski skupnosti.
Kakšne so zadolžitve CSD Trebne v povezavi z romskim prebivalstvom?
Romi pridejo na center predvsem zaradi uveljavljanja pravic iz javnih sredstev – to je tudi področje, na katerem delam jaz.
Zase lahko ocenim, da mi delo na transferjih zavzema približno polovico delovnega časa, preostala polovica pa je socialno delo z Romi, na primer sklepanje dogovorov, funkcionala (plačila v obliki naročilnic), mladoletniške nosečnosti (ki so ponovno v porastu), prejemamo obvestila s strani sodišč o prekrških mladoletnikov, na podlagi tega potem opravimo pogovor z družino, usmerjamo v postopkih gradnje in pridobivanja dovoljenj, posredujemo informacije drugih, predvsem lokalnih institucij (Zdravstveni dom, UE, Občina), pri mladoletnikih izvajamo nadzor organa socialnega varstva, če sodišče tako odloči ...
Na naši enoti se z Romi ukvarjajo tudi sodelavci na drugih področjih – razveze, ukrepi za zaščito otrok, rejništvo, nasilje ...
V porastu je tudi obravnava mladoletnih oseb, ki so storilci kaznivih dejanj, občasno v drugo naselje pobegne katera od mladoletnih deklet, v teh primerih sodelujemo s starši in policijo, da se otrok vrne v domače okolje.
Se Romi na vabila dobro odzivajo? Koliko jih sprejmete na teden?
Dogovorjenih terminov se v veliki večini udeležujejo, z nekaj izjemami. V moji pisarni se zvrsti okrog petnajst do dvajset Romov na teden, približno toliko še pri sodelavkah.
Redno terensko delo je verjetno nujno. Ga izvajate tudi sami?
Na CSD pridejo Romi, ki jih povabimo, drugi pridejo tudi sami z različnimi težavami in željami. Vsaj enkrat na teden gremo v naselje tudi na teren, kjer rešujemo aktualne težave, se dogovarjamo, predajamo informacije – veliko tudi v sodelovanju z drugimi institucijami.
Veliko zadev rešujemo tudi s programi. Program Dnevnega centra Kher šu beši je odprt 6 ur na dan za vse šoloobvezne otroke, se pa na zaposlene v dnevnem centru obračajo tudi ostali prebivalci Vejarja s svojimi težavami – naj bo to razlaga vsebine pošte, ki so jo prejeli, osebne težave, različni spori.
Zaposleni zadeve celostno obravnavajo, poznajo družine in predajajo informacije naprej institucijam, ki so pristojne za določeno zadevo. V pomoč so tudi trije udeleženci javnih del, ki jih zaposlujemo preko tega programa in so dnevno prisotni v naselju.
Kako resne težave imate v občini z Romi? O tem opozarjate tudi pristojne?
Enake težave, ki jih imajo druge občine z Romi, so seveda prisotne tudi pri nas. V Trebnjem imamo to prednost, da Romov številčno ni toliko, kot recimo v Novem mestu ali Kočevju, zato je tudi obseg teh problemov manj izrazit, a zato nič manj resen.
Velika prednost je, da nimamo več naselij, temveč enega, v katerem smo lahko redno prisotni in dejansko vsi, ki delamo z Romi, poznamo vse prebivalce Vejarja.
Težave rešujemo sproti, z informacijami seznanjamo institucije, ki so za določeno zadevo pristojne – policija, zdravstveni dom, občina, UE … – in sodelujemo z njimi v obravnavi posameznikov.
Imate občutek, da vaša opozorila zaležejo?
Da, z veseljem povem, da informacije in opozorila krožijo, odzivajo se vsi – ravno tako kot se odzivamo mi, ko prejmemo določeno informacijo. Vsako opozorilo se vzame resno in se tudi obravnava v okviru pristojnosti in pooblastil.
Izreden posluh ima Občina Trebnje, ki sofinancira Dnevni center za romske otroke, zagotavlja brezplačne prostore ter nam omogoča zaposlitev treh javnih delavcev – od tega sta zaposlena dva Roma (trenutno dve Rominji).
Torej je le občutek, da se stvari premikajo na bolje?
Pogosto imam sicer občutek, da se stvari nikamor ne premaknejo, ob pregledu situacije v daljšem časovnem obdobju pa so razvidni napredki, včasih niti ne majhni.
Dejstvo je, da se določen del populacije, tako pri Romih kot večinskem prebivalstvu, ukvarja s kriminalom – ne pa vsi. Trudimo se zbuditi zanimanje za boljše življenje, pogoj za to pa je absolutno izobrazba, ki je na nizkem nivoju. Z vzgojnoizobraževalnimi zavodi res dobro sodelujemo, informacije krožijo, organiziramo skupne obiske družin, predvsem z vrtcem, kar ima vsaj kratkotrajen učinek.
Pravite, da greste tudi na teren v romsko naselje. Kako vas sprejmejo?
Center v naselju opravi ogromno obiskov. Načrtovan obisk določene družine ali posameznika se navadno razvije v reševanje težav še vsaj desetih ljudi, ki se ravno spomnijo, da imajo problem (smeh). Na teren gremo občasno tudi z drugimi institucijami, iz tega pa se običajno razvije v dve smeri: prvič, na terenu hitro končamo, ker se ljudje umikajo in pozdravljajo na daleč (če je z nami policija) ali pa nas oblega množica ljudi z aktualnimi vprašanji (če je poleg predstavnik občine, komunale, vrtca).
Opažamo, da je učinek večji, če obisk na domu opravimo skupaj s predstavniki različnih institucij. Tako vidijo, da sodelujemo in da z nami težje manipulirajo.
Imate trenutno odprt kak primer zoper staršev zaradi zanemarjanja otrok(a), po katerem bi moralo CSD začeti postopek odvzema?
Imamo štiri otroke v rejništvu, podrobneje pa spremljamo še nekaj družin. Trenutno se tudi ukvarjamo z mlajšim mladoletnim parom, ki bosta postala starša.
So največji problem mladoletni Romi in zakaj?
S starejšimi Romi nimamo težav, medtem ko je mlajša generacija – tako kot vsa njihova populacija po svetu svetu – začela izstopati z nezaželenim vedenjem, ko so nočno pohajkovanje, metanje kamnov v domove sosedov, uporaba solzivca, zasvojenost in nasploh neupoštevanje avtoritete. Žal dobivamo veliko neuradnih informacij o uporabi prepovedanih drog tudi med otroci, ravno tako o zlorabi alkohola.
Z romskim prebivalstvom imate večletne izkušnje. V preteklosti so se dejavnosti v naseljih oklestile na najnujnejše zaradi pomanjkanja denarja. Kaj bi lahko še naredili, da bi mladim Romom pomagali iz nevarnega položaja. Omenili ste sicer že previsoke socialne transferje. Je še kaj, kar bi se dalo urediti?
Močno opažamo pomanjkanje kadra. Velika škoda je bila, ko se je pred nekaj leti zaključil petletni program Večnamenskega romskega centra (VNRC), ki se je izvajal tudi na naši enoti. Letos naj bi se ponovno uvedel, vendar podrobnejših informacij še nimamo.
Center izvaja tudi program Dnevnega centra Kher šu beši (KŠB), ki je namenjen osnovnošolskim otrokom, izvaja se dnevno. Tam delajo naloge, se učijo socialnih veščin, igrajo, izvajajo delavnice. Otroci tako niso prepuščeni naselju, ampak kakovostno preživijo svoj prosti čas. Programi so pogosto tudi dragocena vstopna točka, kamor se zatečejo tako otroci kot odrasli, ki se znajdejo v takšni ali drugačni stiski.
V družinah, kjer prihaja do neželenih vedenj in otroci ne hodijo v šolo, izplačujemo transferje v obliki naročilnic. Tako družinam vsaj delno onemogočamo nakup stvari, ki niso nujno življenjsko potrebne, družine pa jezi, ker ne morejo sami razpolagati s sredstvi. To in pa nižanje denarnih pomoči na podlagi dogovorov – če otroci ne obiskujejo pouka – se je do sedaj izkazalo kot verjetno edino učinkovito sredstvo, da so starši izvajali svoje dolžnosti.
Pogrešamo več možnosti za socialno delo z družinami – več kadra in časa za individualno delo v okviru vodenja, usmerjanja, spremljanja, učenja socialnih veščin, funkcionalne pismenosti.
Premiki so majhni, opazni so v daljših časovnih obdobjih, potrebno pa je intenzivno delo z vsako družino posebej.
Zaposlenih na centrih za socialno delo je premalo, delavci so posledično preobremenjeni, kar še zmanjšuje željo potencialnih strokovnih delavcev, da bi iskali delo na centru. Na Dolenjskem imamo vsekakor veliko pomanjkanje kadra.
Kako lokalna skupnost sprejema Rome?
Romi pri večinskem prebivalstvu pogosto niso dobro sprejeti, zato se tudi sama zaradi svojega področja dela soočam s kritikami, a to delo rada opravljam.
Romi so preprosti, hvaležni za vsako prijaznost, ne grozijo z odvetniki, večina razume, kaj pričakujemo od njih, in vsaj delno izpolnjuje dogovore.
Podpirate spremembe zakonodaje, ki se tudi dotika romskih vprašanj?
Ne zagovarjam nikogar, podpiram pa sankcije in spremembe zakonodaje, ki bodo pravične za vse, ne samo za manjšine. Tudi pri nas se prebivalci sosednjih vasi pritožujejo zaradi nočnega kaljenja miru, požigov, kraj, tako kot v drugih občinah z Romi, je pa res, da se pri nas hitro razve, kdo je kaj storil, ker jih pač vse poznamo.
