Sod so sneli, klopotec nadeli (FOTO)
Klopotec je zaščitni znak slovenskih vinogradov. In tudi izvira menda iz naših koncev, krajev južno od Drave in Mure. Navada je, da se postavi do konca avgusta in z drdrnanjem, klopotanjem odganja ptiče, predvsem škorce in vrabce, ki bi se lotili grozdja. Na Dolenjskem seveda ni nič drugače, postavili so ga tudi pri Dušanu Pungerčarju na Malkovcu. Druženje je bilo na moč prijetno.
Idejo uresničili leta 2010
«Kdo je prišel? Moji ta najboljši komarati, ki mi celo leto pomagajo delati, v vinogradu je opravkov vedno dovolj. Če bi hoteli le domači obdelovati vinograd, ne bi šlo. Zato smo se zbrali vsi. Marjan Šuštaršič že peče čevapčiče,« nas pozdravi gospodar Dušan, zaprisežen vinogradnik. Na dvorišču domačije se je zbralo staro in mlado, vmes je Denis Šuštaršič poskrbel za glasbo, Dušan pa je že zbral fante, da bodo postavili klopotec. Bodimo natančni: pri Dušanu se izmenjujeta sod in klopotec. Nikoli še videli ali slišali za kaj takega? »Ideja je stara že nekaj let, uresničili pa smo jo leta 2010, ko je sin Tadej napolnil 20 let, moj žal že pokojni oče Ivan pa 80,« začetke razgrinja Dušan. Sprva so klopotec postavili na drug konec vinske gorice. »Tadej je dejal, ata, ali bi postavili klopotec,« se spominja Dušan pogovora med sinom in starim očetom. In so ga. »V okolici Sevnice je živel izjemen mojster Ocvirk, ki jih je izdeloval. Tudi našega je naredil.«
«Od martinovega pa tja do avgusta imamo na drogu, kjer je sicer klopotec, 225-litrski sod,« nadaljuje Dušan. »Tega smo namontirali na drog, da ni prazen, ko ni klopotca. Eni našo idejo hvalijo, drugi pravijo, da je škoda soda. Tri take sode imamo, enega smo pač uporabili za to,« si ne žene k srcu.
Nato so se zbrani lotili klopotca, no, najprej soda. Tega je bilo treba previdno spraviti na tla. »Drog je narejen na pante in sod je treba pametno prevrniti,« nadaljuje Dušan. Ne traja dolgo in že je pripravljen klopotec, da se nasadi in dvigne proti nebu. »Tri, štiri,« je bilo slišati in klopotec je bil v zraku, na svojem mestu. Ko se je prvič oglasil, je vsem zaigralo srce, Dušan pa je takoj natočil vsem. Nazdravili so, z jasno željo, da se spet snidejo – če ne prej, ob letu osorej.
Slovo od trsničarstva
Tadej je vmes raztegnil harmoniko, Marjan na žaru dokončal dobrote, Dušanova žena Jožica pa je pripravila mizo. Dušan ob tem pristavi, da ob ženi in sinu na pomoč pri delu priskoči tudi hči Urška z družino, pa sinova hči Irena: »Ko je kaj več, pa pokličem komarate.« Nekaj prijateljev je vmes zavilo v klet. »Posajenih je 6000 trsov. Lani in letos smo ga obnovili in dodali še 1300 trt, ki jih niti ne škropimo. Smo pa imeli letos smolo, kar 1300 trt nam je toča povsem uničila, niti lista ni ostalo. Dve leti smo imeli pozebo, zdaj točo. Ne moremo in ne moremo ujeti pravega ritma,« se priduša naš sogovornik, ki mu je bilo vinogradništvo malodane položeno v zibel. »Doma smo imeli vrsto let trsničarstvo, vzgajali smo sadike trte, zdaj pa dve leti tega ne počnemo več. Morda bi še nadaljevali, če bi bil oče živ. V teh časih je težko biti trsničar, ko pa se vinogradi tako sekajo, potem moraš pa mlade trte stran metati ali zažigati,« ga kar pri srcu stiska. V teh dneh že pripravlja vse za trgatev, za martinovo pa bo sredi Malkovca v zrak spet dvignil sod. Kajpak ob pomoči prijateljev.
