Sodišče je obdarilo občino s 600.000 evri

IZOLA – V začetku maja smo objavili zgodbo o nenavadni, a žalostni usodi nekdanjega Terapevtskega centra za zdravljenje odvisnikov v Cetorah nad Izolo (naprej: center), ki je nastal pred poldrugim desetletjem kot skupni projekt zasebnega vlagatelja, občine Izola in društva za pomoč zasvojencem od nedovoljenih drog Drevo življenja, zapletlo pa se je kmalu po začetku delovanja. Tri strani so leta 2004 še sodelovale ob pridobivanju gradbenega dovoljenja, nato pa so se z zidaki, ki so jih nalagali v Cetorah, nakopičile tudi težave, in teh občina Izola ne zna rešiti že poldrugo desetletje.

Ovadena županja

Vsakdo ve, da so dovčerajšnji prijatelji lahko jutri nasprotniki: v primeru centra so se dogajale spremembe med gradnjo objekta, in bile so tolikšne, da je občinska komisija že za časa mandata županje Brede Pečan ugotovila neskladja, za katera je bila potrebna sprememba gradbenega dovoljenja. Pečanova je center sprva podpirala, čez čas pa mu je nasprotovala. Za to je imela okoli 430.000 razlogov – tak naj bi bil po javnih navedbah prvotni vložek občine v center.

Naslednik Pečanove na izolskem županskem stolčku je bil od leta 2006 Tomislav Klokočovnik, ki je poldrugo leto po nastopu funkcije javno napovedal ovadbo predhodnice; sumil jo je zlorabe položaja ali pravic pri dodeljevanju občinskih sredstev društvu Drevo življenja, a to je Pečanova že takrat zanikala. Klokočovnik se ni dal in je nekaj dni kasneje, v začetku aprila 2008, ponovil izjavo ter pojasnil, da je manjkala potrditev sredstev s strani občinskega sveta, kar je interpretiral kot kaznivo dejanje. Primer je začela preiskovati policija.


Kot pojasnjuje Anita Leskovec s koprske policijske uprave, so njeni sodelavci takrat predkazenski postopek privedli do konca: »Predkazenski postopek so kriminalisti SKP Koper zaključili v letu 2009. Tretjega marca 2009 so podali kazensko ovadbo in jo dopolnili 19. marca 2009.« Nato se je celotni postopek še isto leto končal na tožilstvu: »V tej zadevi je bila ovadba zavržena 3. novembra 2009,« navaja sedanja vodja koprskega okrožnega tožilstva Barbara Milič Rožman.

Občina dobiva vse več

Nekdanji skupni partnerji v projektu so se v naslednjih letih pošteno razšli: da se niso pogodili med seboj, pa je v dobri meri botrovalo tudi ukrepu gradbene inšpekcije, katere inšpektor je naložil rušenje. Takrat je občina sama plačala 5000 evrov za stroške rušenja, na občini pa so z izjavami nasprotovali dejanjem: »Občina bo naredila vse, da do rušitve objekta Društva Drevo življenja ne bo prišlo.« Stavba še po petih letih stoji prazna in propada, saj so izključili vodo in elektriko. V njej še vedno ni nikogar – celo migrantov ne, kot so to načrtovali na notranjem ministrstvu v začetku migrantskega navala jeseni 2015. Dogajanje se je preselilo na sodišče, sledil je zaključni obrat.

Uspelo nam je stopiti v stik s članom društva Drevo življenja, da je pojasnil dogajanje v koprski palači pravice: »V prvem sojenju so občini priznali 462.777 evrov vložka v gradnjo in ji leta 2016 prisodili 44-odstotni solastniški delež.« Toda občina se je na razsodbo pritožila, saj je hotela več. »Nepremičnino je sodni cenilec ocenil na 1,336.072 evrov, sodnica pa je občinski vložek lani novembra na ponovnem sojenju ocenila na 78,89 odstotka oziroma 1,054.011 evrov,« zgrožen razlaga nepričakovan razplet druge sodne bitke: »Mi smo se pritožili na višje sodišče, saj občina ni predočila nobenih novih dokazov o vlaganju, priznali pa so jim za okoli 600.000 evrov več vložka.«

Ob tem se v društvu čudijo, da morajo skozi sodne bitke in pranje perila v javnosti: »Dali smo skozi tri župane, z vsemi smo se dogovarjali, vendar nihče ni nič predlagal v pisni obliki, saj bi to zavezovalo občino. Vsi so nas hoteli deložirati iz objekta in uveljavljati svoje ideje o njegovem koriščenju. Večkrat smo poskušali z mediacijo: sedanji župan Danilo Markočič je obljubljal, da se bomo dogovorili, ampak nato smo prebrali odgovor v Slovenskih novicah, da bodo čakali na izid sodbe. Nelogično.« Sicer pa je v vsej zgodbi zelo malo logike in ogromno neodgovorjenih vprašanj – v korist občine, seveda, in ne odvisnikov, ki jim je bil denar namenjen za zdravljenje njihove bolezni.