DOLŽ
Šola daje kraju življenje
Včasih je pouk na Dolžu potekal zgolj v enem razredu. Krajani ponosni na šolo, ki že sto let povezuje generacije.
Odpri galerijo
Vsak obiskovalec je dobil ličen obesek, spomin na 100 let šole na Dolžu.
DOLŽ – Sto let mineva, odkar so na Dolžu, kraju pod Gorjanci, v šolske klopi sedli prvi ukaželjni kratkohlačniki. Pisal se je 15. september, razmere za učenje pa so bile za danes nepredstavljive. V enem prostoru kmečke hiše je znanje nabiralo 100 in več otrok, le eno učiteljico so imeli in tako skromno je pouk potekal kar dve desetletji.
Leta 1939 je iz borne učilnice v kmečki hiši sredi vasi zrasla ponosna šola, ki je za vedno spremenila podobo vasi. V šolskem letu 1939/40 je vanjo prvič vstopilo kar 200 otrok, med njimi tudi tisti, ki so bili na Dolž prešolani iz Zajčjega Vrha in Pangrč Grma. Vse je kazalo, da se bo začela uspešno razvijati, a je usoda pred Dolžane postavila nov izziv – komaj zgrajena stavba je med divjanjem vojne leta 1942 pogorela, ostali so le zidovi. To je bil hud udarec, ki je proces izobraževanja za nekaj let prekinil. Opogumljeni z vizijo boljšega povojnega življenja so Podgorci obnovili poslopje šole in v kraj vrnili znanje.
Zgodovina dolške šole je hkrati zgodovina kraja in ljudi, tu so se v znanju kalile mnoge generacije Podgorcev. Šola je tako že celo stoletje središče kulturnega in družabnega življenja v kraju, ki povezuje generacije, je vaško središče, je nosilka kulture in znanja v najširšem pomenu.
»Podružnične šole so nekaj čudovitega, ker živijo in dihajo s krajem, sodelovanje s starši je posebno in pristno,« je na prisrčni slovesnosti, ki so jo sooblikovali tako učenci kot učitelji in drugi krajani, izpostavila ravnateljica Mateja Andrejčič, ravnateljica Osnovne šole Stopiče, pod okrilje katere spada podružnična šola Dolž, ena od dveh podružnic stopiške šole, obe vodi Mojca Pavlin.
Delo na podružnični šoli je specifično, je drugačno, saj so tu kombinirani oddelki, prvi in drugi razred sta skupaj, tretji in četrti skupaj. »Učitelj mora imeti veliko znanja in kompetenc, da zna povezati vsebine in motivirati otroke, da dosežejo standarde znanja, ki so primerljivi z drugimi šolami. Tu, na Dolžu, jim že vrsto let to odlično uspeva,« je dejala Andrejčičeva.
Danes šolo na Dolžu obiskuje 35 otrok, 29 jih je vključenih v predšolsko vzgojo, vrtec je namreč v prizidku, 47 otrok iz Krajevne skupnosti Dolž pa obiskuje višje razrede v matični šoli v Stopičah. In razveseljivo je, da se za mladež v teh podgorjanskih krajih ni bati, zadnja leta vpis v vrtec narašča.
Na Dolžu so še kako zadovoljni, ker občina Novo mesto, ki je ustanoviteljica šole, zgledno skrbi za svoje objekte, da ceni prednosti podeželske šole in dostopnost izobrazbe v domačem kraju. Tako so leta 2004 dobili prizidek za predšolsko vzgojo, leta 2017 pa je bila stavba celovito energetsko sanirana.
»Na občini se zavedajo pomena šole v kraju, čeprav je od matične šole oddaljena le pet kilometrov, od Novega mesta pa le 12. A če je šola v kraju, je tukaj tudi življenje. Šola je kraj, kjer se odvija kulturno in družabno življenje. Nobena prireditev ne mine brez petja in igre otrok ter povezovanja in medgeneracijskega sodelovanja,« je zadovoljna Andrejčičeva.
Številni ljudje so zaznamovali šolstvo na Dolžu, vsak je prispeval svoj kamenček v mozaiku stoletnice, enega pomembnejših Franc Zorc, dolgoletni upokojeni sodelavec šole, učitelj, upravitelj, pozneje ravnatelj podružnične šole, ki je na Dolžu služboval kar 40 let.
Ker je stoletnica hrama učenosti res lep jubilej, so ga na Dolžu praznovali kar ves teden, zaključili pa v petek na prireditvi, ki so jo sooblikovali tako otroci kot učitelji. Predstavil se je mladinski pevski zbor z matične šole iz Stopič pod mentorstvom Alenke Gazvoda, pevke in pevci mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Podgorje pod vodstvom Toneta Finka, meh harmonike sta raztegnila Jaka Kobe in Gašper Kralj, navdušil je tudi solist domačin Tom Kobe, doktor dentalne medicine, ki je svojo ljubezen do glasbe nadgradil na Konservatorju za glasbo Jurij Slatkonja Novo mesto.
Ob stoletnici so pripravili priložnostno razstavo, na kateri je bilo na ogled slikovno in drugo arhivsko gradivo iz 100-letne razgibane zgodovine šole, ki jo je zbrala in zasnovala vsestranska učiteljica Suzana Klobučar, ki na dolški šoli poučuje od leta 1997. V Krajevni skupnosti Dolž pripravljajo zbornik, ki bo združeval preteklost in prihodnost teh krajev in ljudi pod Gorjanci. Publikacijo, ki jo ob pomoči številnih domačinov, tudi ljubiteljskega fotografa Joška Šimica iz Črmošnjic, pripravlja Tanja Sluga Kobe, bodo, če bo vse po sreči, predstavili ob kulturnem prazniku.
Pevke in pevci mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Podgorje skupaj pojejo pet let.
Leta 1939 je iz borne učilnice v kmečki hiši sredi vasi zrasla ponosna šola, ki je za vedno spremenila podobo vasi. V šolskem letu 1939/40 je vanjo prvič vstopilo kar 200 otrok, med njimi tudi tisti, ki so bili na Dolž prešolani iz Zajčjega Vrha in Pangrč Grma. Vse je kazalo, da se bo začela uspešno razvijati, a je usoda pred Dolžane postavila nov izziv – komaj zgrajena stavba je med divjanjem vojne leta 1942 pogorela, ostali so le zidovi. To je bil hud udarec, ki je proces izobraževanja za nekaj let prekinil. Opogumljeni z vizijo boljšega povojnega življenja so Podgorci obnovili poslopje šole in v kraj vrnili znanje.
Šolarji so pokazali, kaj so se naučili.
Zgodovina dolške šole je hkrati zgodovina kraja in ljudi, tu so se v znanju kalile mnoge generacije Podgorcev. Šola je tako že celo stoletje središče kulturnega in družabnega življenja v kraju, ki povezuje generacije, je vaško središče, je nosilka kulture in znanja v najširšem pomenu.
»Podružnične šole so nekaj čudovitega, ker živijo in dihajo s krajem, sodelovanje s starši je posebno in pristno,« je na prisrčni slovesnosti, ki so jo sooblikovali tako učenci kot učitelji in drugi krajani, izpostavila ravnateljica Mateja Andrejčič, ravnateljica Osnovne šole Stopiče, pod okrilje katere spada podružnična šola Dolž, ena od dveh podružnic stopiške šole, obe vodi Mojca Pavlin.
Delo na podružnični šoli je specifično, je drugačno, saj so tu kombinirani oddelki, prvi in drugi razred sta skupaj, tretji in četrti skupaj. »Učitelj mora imeti veliko znanja in kompetenc, da zna povezati vsebine in motivirati otroke, da dosežejo standarde znanja, ki so primerljivi z drugimi šolami. Tu, na Dolžu, jim že vrsto let to odlično uspeva,« je dejala Andrejčičeva.
Otroci s podružnice so zapeli šolsko himno.
Danes šolo na Dolžu obiskuje 35 otrok, 29 jih je vključenih v predšolsko vzgojo, vrtec je namreč v prizidku, 47 otrok iz Krajevne skupnosti Dolž pa obiskuje višje razrede v matični šoli v Stopičah. In razveseljivo je, da se za mladež v teh podgorjanskih krajih ni bati, zadnja leta vpis v vrtec narašča.
Na Dolžu so še kako zadovoljni, ker občina Novo mesto, ki je ustanoviteljica šole, zgledno skrbi za svoje objekte, da ceni prednosti podeželske šole in dostopnost izobrazbe v domačem kraju. Tako so leta 2004 dobili prizidek za predšolsko vzgojo, leta 2017 pa je bila stavba celovito energetsko sanirana.
»Na občini se zavedajo pomena šole v kraju, čeprav je od matične šole oddaljena le pet kilometrov, od Novega mesta pa le 12. A če je šola v kraju, je tukaj tudi življenje. Šola je kraj, kjer se odvija kulturno in družabno življenje. Nobena prireditev ne mine brez petja in igre otrok ter povezovanja in medgeneracijskega sodelovanja,« je zadovoljna Andrejčičeva.
Najbolj zaslužni za prireditev ob 100-letnici šole FOTOGRAFIJE: Tanja Jakše Gazvoda
Številni ljudje so zaznamovali šolstvo na Dolžu, vsak je prispeval svoj kamenček v mozaiku stoletnice, enega pomembnejših Franc Zorc, dolgoletni upokojeni sodelavec šole, učitelj, upravitelj, pozneje ravnatelj podružnične šole, ki je na Dolžu služboval kar 40 let.
Ker je stoletnica hrama učenosti res lep jubilej, so ga na Dolžu praznovali kar ves teden, zaključili pa v petek na prireditvi, ki so jo sooblikovali tako otroci kot učitelji. Predstavil se je mladinski pevski zbor z matične šole iz Stopič pod mentorstvom Alenke Gazvoda, pevke in pevci mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Podgorje pod vodstvom Toneta Finka, meh harmonike sta raztegnila Jaka Kobe in Gašper Kralj, navdušil je tudi solist domačin Tom Kobe, doktor dentalne medicine, ki je svojo ljubezen do glasbe nadgradil na Konservatorju za glasbo Jurij Slatkonja Novo mesto.
Nobena prireditev tu ne mine brez petja in igre otrok ter povezovanja in medgeneracijskega sodelovanja.
Ob stoletnici so pripravili priložnostno razstavo, na kateri je bilo na ogled slikovno in drugo arhivsko gradivo iz 100-letne razgibane zgodovine šole, ki jo je zbrala in zasnovala vsestranska učiteljica Suzana Klobučar, ki na dolški šoli poučuje od leta 1997. V Krajevni skupnosti Dolž pripravljajo zbornik, ki bo združeval preteklost in prihodnost teh krajev in ljudi pod Gorjanci. Publikacijo, ki jo ob pomoči številnih domačinov, tudi ljubiteljskega fotografa Joška Šimica iz Črmošnjic, pripravlja Tanja Sluga Kobe, bodo, če bo vse po sreči, predstavili ob kulturnem prazniku.
