Solinarska bera iz leto v leto manj slana (FOTO)

Solinarjem iz Sečoveljskih in Strunjanskih solin letošnja sezona ne bo ostala v lepem spominu. Pridelati jim je uspelo le skromnih 1300 ton soli in 15 ton solnega cveta, kajti poletne vremenske razmere in temperature so nihale, zagodla jim jo je tudi neobičajno visoka vlaga. Zadnje desetletje v povprečju nagrebejo od 2700 do 3000 ton soli na sezono, a takšne količine solinarjem že dlje ne uspe doseči. Rekordno je bilo leto 2012 s 5300 tonami, najslabše pa leto 2014, ko skorajda niso imeli pridelka.

Nato je prišel še letošnji november z rekordnim plimovanjem. Naraslo morje je obalna mesta poplavilo kar trinajstkrat, izmerili so tudi drugo najvišjo plimo v zadnjih 50 letih. Povodenj je v Sečoveljskih solinah seveda povzročila precej škode na kanalih, nasipih in solnih bazenih, tako da se gre bati, da se zaradi podnebnih sprememb kljub popravilom solinam v prihodnje ne pišejo dobri časi, saj so v višini gladine morja, verjetnost takšnih plimovanj pa je po napovedih vse večja. Na severnem delu, kjer podjetje Soline, d. o. o., z okoli 30 solinarji na z muko skrbno vzdrževanih par delujočih solnih poljih na Leri prideluje visokokakovostno sol in solni cvet, še nekako gre, a je zaskrbljenost zaradi naravnih ujm in slabih letin upravičena. Povsem negotova pa je usoda propadajočega dela na območju južnega dela Sečoveljskih solin oziroma na Fontaniggah, kjer zob časa in poplave vztrajno brišejo najmanj 800 let staro dediščino, tako da izginja pred našimi očmi. Na Fontaniggah soli ne pridelujejo od leta 1965 in od takrat je ta del veličastnih solin prepuščen naravnemu propadanju. Izjema je tamkajšnje manjše območje muzeja solinarstva, ki je bil ustanovljen leta 1991 in ga upravlja Pomorski muzej Sergej Mašera Piran. V ta namen so obnovili štiri solinske hiše, preostale pa zdaj kot ruševine neusmiljeno propadajo, pa čeprav ima ta del status kulturnega spomenika državnega pomena.

Ena od rešitev: šola solinarstva

Po navedbah kustosa muzeja Flavia Bonina je bilo med letoma 1824 in 1908 tam 514 solinarskih hiš in 7054 solnih polj, na katerih je delalo od 3800 do 4200 ljudi. Še do sredine 60 let prejšnjega stoletja so v kakih 100 hišah bivali solinarji, a danes so tam le ruševine. Leta 1983 jih je bilo 88, danes jih je le še 50. Direktor muzeja Franco Juri pravi, da v par letih ne bo več niti ruševin, če ne bomo takoj ukrepali. Da vse predolgo ugotavljamo, kako pred očmi izgubljamo snovno in nesnovno kulturno dediščino solin in da je napočil zadnji čas za ukrepanje, menita tudi profesorici na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani dr. Ana Kučan in dr. Tatjana Capuder - Vidmar. V portoroškem Monfortu sta na začetku decembra to dokazovali na predstavitvi predlogov skupine študentov te fakultete za ohranjanje in oživljanje kulturne dediščine solin. K projektu, namenjenemu prihodnosti solin, sta pristopila še piranski pomorski muzej in zavod za varstvo kulturne dediščine, njihovo razmišljanje pa je bilo deležno precejšnje pozornosti domačinov. Uvodoma je o problematiki ohranjanja solinarske kulturne dediščine spregovoril Etbin Tavčar iz ZVKD OE Piran, nato pa je Juri, gostitelj dogodka, spomnil, da so v muzeju že leta 1991 skupaj z zavodom za varstvo kulturne dediščine obnovili nekaj solinarskih hišk ter ustvarili solni fond, kjer so mlade generacije učili solinarske obrti. Danes tega šolanja in stika med starimi solinarji in novimi generacijami zaradi formalistično neživljenjskih birokratskih zakonov ni več. Vsekakor bi s spremembo zakonov s podporo države, predvsem kulturnega in okoljskega ministrstva, lahko na tako vsaj delno rešili območje Fontanigge. Ugotavlja se namreč, da bi nekatera solna polja lahko še prenovili in jih oživili brez pretiranega poseganja v tamkajšnja zaščitena mokrišča.

Študentje so preigrali nekaj že znanih predlogov, a so hkrati izdelali svojo vizijo njihovega reševanja. Pri tem so sklenili, da bi bilo treba za ohranitev te kulturne dediščine sol ponovno proizvajati na južnem zapuščenem delu Fontanigge. Po njihovem mnenju bi solna polja, ki še niso propadla in jih narava še ni prerasla, lahko znova proizvajala sol, ki jo tako kot nekoč potrebujemo. Zanemarljiva ni niti ideja, da bi znova ustanovili šolo solinarstva, prostor zanjo bi lahko našli v obnovljenih solinarskih hiškah. To seveda zahteva ustrezen odnos do narave in po njihovem mnenju tudi nekaj urbanističnih posegov, kot je na primer nov vhod v soline skozi poslopja nekdanjega rudnika. Močno bi omejili turistične dejavnosti in iz solin odstranili vse, kar tja ne spada.

Kot je poudarila Capuder - Vidmarjeva, bi pri tem morala sodelovati širša skupnost, predvsem pa prebivalci iz zaledja, s čimer bi lahko na trg poslali nove produkte in odprli nova delovna mesta. »Kmetijsko področje, oljčne nasade in še kaj bi lahko povezali s pridelavo soli, kar bi ustvarjalo nova delovna mesta in nove produkte za trg,« meni. Strokovna in zainteresirana javnost sta tako podali številne predloge in kritike dosedanjega reševanja solin, razprava pa se bo predvidoma nadaljevala prihodnji mesec, ko bodo študenti v prostorih Monforta svoj projekt še razstavili.