Sopotnik Tomaža Humarja med himalajskim krstom

»Dolgo sem na svetu, nisem pa še tako star,« so besede, s katerimi nas na svojem domu v Kamniku pozdravi vitalni gospod, prijeten sogovornik, predvsem pa mož z izjemnim spominom. To je 87-letni Cene Griljc.


V hribe in gore se je zaljubil, ko je šel pri desetih letih na Veliko planino za pastirja, s trebuhom za kruhom. Do danes se mu je nabralo podvigov in spominov, da bi lahko napisali knjigo ali pa posneli film.

Na cvetno nedeljo

»Rojen sem v vasi Godič, tistem zgornjem Godiču, ki je povsem blizu Stahovice. Deset otrok je bilo v družini, štiri punce, šest fantov, bil sem osmi po vrsti, sicer pa šesti fant. Bili smo preprosta delavska družina, oče zaposlen, mama doma. Naše življenje je bilo skromno, trdo. Leta 1939 sem šel v prvi razred,« pove, v spomin pa si prikliče 6. april 1941. »Bila je cvetna nedelja, bili smo pri zajtrku, jedli smo polento in črno kavo. Na cesti, bila je makadamska, furmanska, je nastal vrišč. Stekli smo ven, tam pa sta dva moška vpila: vojna se je začela. V cerkvi v Stranjah je pa zvonilo z vso silo. Spomnim se tudi mame in sosed, ki so začele jokati in se prijemati za glavo. Povsem razumljiva reakcija ljudi, ki jih je že zaznamovala prva svetovna vojna,« pove Cene, ki je želel postati slikar, a je po dobrem letu in pol zapustil akademijo v Ljubljani, saj ni imel denarja, večkrat je bil lačen kot sit. Uspešno je končal gozdarsko šolo, potem se je šolal naprej in do upokojitve delal kot komercialist.

Leta 1955 je postal član Alpinističnega odseka Kamnik, tri leta pozneje se je že vključil v delo Gorsko-reševalne službe v Kamniku (poleg njega so se priključili Tone Škarja, Metod Humar in Pavle Šimenc), kjer je bil med letoma 1978 in 1995 tudi načelnik. »Ni nas bilo veliko, ki smo se v teh letih ukvarjali z alpinizmom in o tehnikah in plezanju tudi nekaj vedeli. Bili smo tudi mlajši, zato smo bili dobrodošli v vrstah reševalcev. Takrat so se s tem ukvarjali domačini, lovci, gozdarji in kmetje, ki so bili blizu,« se spominja začetkov udejstvovanja. Poudari, da je hitro postala praksa, da so bili v reševanje vključeni le tisti, ki so imeli alpinistično znanje, na tri leta so obnavljali veščine in znanje.


»Spomnim se, kako je znani slovenski zdravnik prof. dr. Milčinski prišel v Stahovico v gostišče, kjer je živel eden od bratov Erjavšek. Tam smo obnovili tečaj prve pomoči,« Cene izpostavi, kako velik pomen so dajali izobraževanju. Sam je bil na reševalnih akcijah aktiven do leta 1998. »Zelo smo bili predani tej službi. Tudi zato, ker v socializmu nismo bili tako obremenjeni z delom v rednih službah. Takrat smo bili gorski reševalci zelo spoštovani in cenjeni. Ni bilo dileme ali vprašanja: ko si dobil poziv, si zapustil delovno mesto in šel na reševalno akcijo. Pri delodajalcu je bilo to vse lepo tolerirano brez pritiskov, danes tega ni več,« naš sogovornik spomni na druge čase. Na reševanje so šli tudi s kolesom, saj avtov še ni bilo (toliko). Včasih jih je peljala policija, spet drugič so se spravili v kakega fička.

Zavetje pri godovnem zavetniku

Vmes je tudi plezal, ne le reševal in se izobraževal, še posebno vznemirljiva je bila pot na Grossglockner leta 1956.


»V eni od starih številk Planinskega vestnika sem naletel na doživeto opisan pristop do Grossglocknerja. Tako me je navdušilo, da sem bil obseden s tem. Začel sem iskati možnosti, da pridem gor. A to je bilo v tistih letih zelo težko. Že to, da bi šel iz države, je bila težava. Pa sem oblastem pojasnil. Usedel sem se na vlak, prišel do Celovca, od tu do Lienza in naprej z avtobusom. Našel sem pot proti vrhu, ga osvojil, pri sestopu pa me je ujela snežna nevihta. Avtobusa ni bilo, snežilo je. Bil sem sam, brez denarja. Kaj zdaj? Odločil sem se in odšel do prve vasi Heiligenblut am Grossglockner oziroma slovensko Sveta Kri. Do 30 centimetrov snega je zapadlo. Za prenočišče nisem imel denarja. Sem pa našel cerkev, ki je bila odklenjena. Ulegel sem se na klop in zaspal. Zbudil sem se šele zjutraj, ko je bila že maša. Predramil sem se in pozorno poslušal. Župnik je v pridigi omenil sv. Vincenca, ki je moj godovni zavetnik, sam pa sem ravno v cerkvi sv. Vincenca na dan godu našel zavetje,« se Cene ozre na dogodek iz 19. julija 1956.

Prednost dal družini

V Himalajo je šel relativno pozno, prvič leta 1989, star je bil 56 let. »Če sem si ustvaril družino in dom, potem se bom potrudil, da bom ponudil to, kar vsak oče mora!« pojasni, zakaj je dal prednost družini, domu in službi. Leta 1989 je AO Kamnik praznoval 50 let, Cenetu pa so zaupali, da je vodil odpravo v Himalajo ob tem slavnostnem jubileju. »Sprva nisem bil najbolj navdušen, saj sem menil, da ne vem dovolj o Himalaji. A nam je uspelo vse urediti, po tem prvem obisku pa sem se s Himalajo kar zastrupil,« smeje doda Cene, ki je bil v najvišjem gorovju tudi leta 1994 na odpravi Ganesh Himal Expedition 94, poleg njega so bili še Stane Belak - Šrauf, tedaj 25-letni Tomaž Humar, Cene Berčič, Gregor Kresal, Dare Alič in Franci Vettorazzi.


»Tomaž Humar je bil Šraufu všeč, ker je bil zagnan. Na tej odpravi pa je doživel svoj himalajski krst. Pokazal se je kot živ fant. Še zdaj se spomnim besed, ki jih je izrekel ob javljanju Staneta Belaka v bazo. Šrauf je dejal, da ima Tomaž nekaj ozeblin na nogah in da se vrneta zjutraj. Pa se je iz spalne vreče na glas oglasil Humar in dejal, da gre on v dolino samo preko vrha. To se je tudi zgodilo,« navrže Griljc, ki je bil v karieri večkrat v šoli za šerpe v Nepalu, kjer so se izobraževali za nosače in spremljevalce odprav.


Pove, da je bilo ob vsem znanju, ki so ga imeli, bistveno domačinom, bodočim šerpam, povedati in pokazati, da gore niso bavbav. Vedno znova pa se je rad vračal domov. Z ženo Marijo Ano sta poročena 61 let, vzela sta se 1960. V zakonu so se jima rodili trije otroci, imata štiri vnuke in tri pravnuke.