Spletla se je tudi kakšna romanca med domačinko in vojakom (FOTO)

Pritlične prostore Vojaškega muzeja Tabor Lokev krasi nova in bogata razstava Sežanski okraj in zahodna meja (1945–1954) v počastitev državnega praznika ob 76. obletnici priključitve Primorske k matični domovini, 29. obletnici delovanja muzeja in lokavskem opasilu sv. Mihaela.

Začasno razstavo, ki jo spremlja bogat katalog, so odprli s kulturnim programom, ki ga je povezoval predsednik domačega Kulturnega društva Vilenica Izak Ban. Glavni akterji prireditve, ki so se je udeležili številni obiskovalci, med njimi tudi državna poslanka Andreja Živic, sežanski častni občan Pavel Skrinjar in državljan Evrope dr. Samo Zver, so bili vsi trije člani družine Rože: ob lastniku muzeja, interpretu kulturne dediščine, veteranu vojne za Slovenijo in slovenskemu častniku Srečku še njegova žena Irena in hči, mag. zgodovine Anja. Prav Anjina magistrska naloga na temo Življenje na Krasu v času Zavezniške vojaške uprave in prvih letih po priključitvi k Jugoslaviji (1945–1954), ki jo je junija lani uspešno zagovarjala, je bila osnova in povod za postavitev tokratne razstave.

Moški pevski zbor Tabor Lokev je prireditev začel s slovensko himno in jo sklenil s pesmijo Vstajenje Primorske.

Anja Rože je imela pri razstavi pomembno vlogo.

Napeti odnosi

Primorci se 15. septembra 1947 spominjajo po odhodu zadnjega angloameriškega vojaka iz cone A, nekdanjega Sežanskega okraja, ki je obsegal zdajšnje štiri kraško-brkinske občine (Hrpelje - Kozina, Divača, Sežana in Komen) od Ospa do Branice. Enota 56. londonske pehotne divizije je bila nastanjena tudi v obrambnem stolpu Tabor in je imela za simbol črno mačko, sedečo na rdeči podlagi, na vsaki strani je imela po štiri brčice. Že po 9. juniju 1945 pa se je v okolici Sežane razvilo zanimivo sobivanje zaveznikov in njihove Zavezniške vojaške uprave na eni strani in ljudske oblasti pod Pokrajinskim narodnoosvobodilnim odborom za Slovensko primorje in Trst na drugi strani. Sicer so bili odnosi med obema stranema ves čas napeti. »Zavezniško osebje je na slovenske domačine gledalo s predsodki in prezirom kot na podpornike komunizma, ki je ogrožal zahodne demokratične vsebine.

Srečko Rože je vodil obiskovalce po razstavi.

Leseni tabli z oznakami britanskih enot

Ob odprtju je bilo pred muzejem zelo živahno.

Domačini pa so zaveznike dojemali kot podpornike fašistov, ki so nadaljevali razne odloke ZVU. Vendar se je med vsem tem pripetilo tudi marsikaj lepega. Medsebojna pomoč, obnova nekaterih hiš in druge infrastrukture, cepljenje živali, darovanje oblačil in obutve prek Rdečega križa, zanimivo paradiranje škotskih vojakov v krilih z igranjem na dude po glavnih cestah kraških vasi, plesi in gotovo kakšna romanca med domačinko in vojakom ... Še posebno otroci so se zaveznikov spominjali po tem, da so jim dajali sladkarije, jih vozili z džipi, jim dovolili gledati ameriške filme ...« je tisti čas opisala Anja. Srečko pa je dodal tudi manj prijetne plati, kot so razbite stene v prvem nadstropju stavbe Tabor, izruvanje vodne črpalke pred Taborom, poškodovanje vrtca in stavbe lokavske osnovne šole, uradniška mesta, ki so jih takoj zapolnili nekdanji fašistični uradniki, ti pa so že med fašizmom terorizirali slovenski narod in jim onemogočali jezik, kulturo in vero.

Američani so bili nastanjeni severneje, na Goriškem, v okviru 88. pehotne divizije z oznako modre štiriperesne deteljice. Vsi so bili del 13. korpusa, ki ga označuje poskočna rdeča gazela v štirikotniku na beli podlagi. Omenjeni znaki krasijo tudi transparent, postavljen pred vhodom v pritličje vojaškega muzeja.

Deček s Fernetičev

Po 15. septembru 1947 je kljub velikim naporom slovenskih politikov, diplomatov in Primorcev Trst ostal odrezan od Sežanskega okraja in marsikdo je na novo zahodno mejo med STO in Jugoslavijo gledal nejevoljno, saj so bili Kraševci od nekdaj ekonomsko, gospodarsko, socialno, kulturno močno navezani na Trst. O teh slabih devetih letih povojnega Sežanskega okraja govori razstava, ki prikazuje obdobje od konca druge svetovne vojne z bitko za Trst in jugoslovanske oziroma partizanske enote ter se nadaljuje z obdobjem Zavezniške vojaške uprave (angleške vojaške enote, pripadniki civilne policije z opremo in orožjem, pripadniki ameriške vojske).

Razstavo krasijo številne uniforme.

Eksponati, vredni ogleda!

Ogledati si je mogoče embalažo pomoči UNRRA in embalažo hrane zavezniških vojakov, ki je bila najdena v nekdanji Žuštovi hiši poleg pršutarne v Lokvi, pa kako je bil videti pripadnik enote TRUST, ki je nadzirala območje cone A Svobodnega tržaškega ozemlja po septembru 1947. Razstava se konča sredi 50. let 20. stoletja z jugoslovanskima uniformama s pripadajočo opremo. Avtorji so poudarek dali Sežanskemu okraju, njegovim ljudem in okolici, zato eksponati izvirajo s tega območja. Med najbolj zanimivimi so tabla Morganove linije, ki je stala na makadamski poti med Povirjem in Lokvijo, in lesena tabla, najdena v Lipici, na kateri so narisane oznake britanskih enot in oddelkov, ter različice izkaznic, ki jih je zavezniška oblast izdajala v coni A Julijske krajine.

Pred začetkom prireditve je na prizorišče pred obrambnim stolpom, kjer ima Srečko Rože vojaški muzej, v katerem je razstavljen le dober odstotek njegovih militarij in eksponatov, pripeljal džip willys, ki ga je vozil zbiratelj vojaškega orožja in opreme Adrijano Grgič. V vozilu je pripeljal očeta Franka Grgiča in Nika Brcarja. Vsi so bili oblečeni v uniformo zavezniških vojakov. Franko Grgič (rojen 1937.) je upodobljen tudi na naslovnici kataloga razstave kot deček, ki se je leta 1947 na mejnem prehodu Fernetiči fotografiral z zavezniškim vojakom Millerjem, v katalogu so objavljeni tudi njegovi spomini na povojne čase. Nik Brcar pa je v vlogi oficirja za civilne zadeve Zavezniške vojaške uprave Sežanskega okraja recitiral pesem, ki jo je napisal oficir Elliott in jo poslal nadrejenim v Trst, ko so tam 6. septembra 1946 potekale manifestacije za priključitev cone A Julijske krajine k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji.

Moški pevski zbor Tabor Lokev, ki je lani praznoval 20. obletnico delovanja in ga vodi Vladislav Korošec, je prireditev začel s slovensko himno in jo sklenil s pesmijo Vstajenje Primorske. Kulturni program sta obogatili še članici Turističnega, kulturnega in športnega društva Urbanščica Tjaša Trampuž in Tina Štok: uprizorili sta Lokavki, ki ju je Anja Rože intervjuvala za svojo magistrsko nalogo. To sta Sonja Placer Piskernik, Ljubljančanka, ki jo je učiteljska služba leta 1950 popeljala najprej v Istro, nato na Kras, in zdaj že pokojna Tončka Vojska, ki je v času cone A kot živahna mladenka doživela marsikatero zanimivo prigodo.

Na ogled dve leti

Ponosen na delo in ugled družine Rože, še posebno na domačina Srečka Rožeta, je tudi Robert Müllner, predsednik lokavske krajevne skupnosti, ki v vaseh Lokev in Prelože pri Lokvi šteje skoraj tisoč prebivalcev. Müllner in Rože sta slavnostno prerezala trak in odprla začasno razstavo. Družina Rože se je vsem sodelujočim zahvalila in jim v dar izročila katalog ter nagelj, posebno zahvalo pa izrekla tudi kraško-brkinskim županom za ohranjanje kulturne dediščine.

Magistrska naloga, postavljena razstava in razstavni katalog so nastali v sodelovanju s številnimi starejšimi domačini, ki so doživeli Zavezniško vojaško upravo in prva leta Sežanskega okraja pod Jugoslavijo ter s katerimi je Anja Rože opravila intervjuje. To so Pavel Skrinjar, dr. Stanislav Renčelj, Stane Ravbar, Ema Umek, Ivanka Sila, Emil Žvab, Ivanka Turšič, Sonja Placer Piskernik in Tončka Vojska. Pri zbiranju informacij sta ji pomagala tudi Franc Grmek in Soča Košuta. Kot vse začasne razstave v pritličju lokavskega vojaškega muzeja bo tudi ta na ogled dve leti.