Spomenik suhi robi spet ponosno stoji (FOTO)
Na nagovor profesorja Janeza Debeljaka, moža z Velikolaškega, ki je v osnovni šoli v Ribnici in na tamkajšnjem kulturnem področju pustil sledi v ponos mnogo generacij, je akademski kipar in slikar Stane Jarm iz Kočevja leta 1982, ob praznovanju 900-letnice omembe mesta Ribnica, na začetku občinske ceste, ki se v Žlebiču od državne ceste odcepi proti Brežam, postavil monumentalno skulpturo iz hrastovega lesa. Visoka je kar 7,5 metra, premer pa znaša od polovice do enega metra. Umetnik si je želel, da bi reta, rajta, tudi rešeto, tam stala dobro stoletje, ne da bi vmes potrebovala popravilo. Zato so dolgo iskali drevo, seveda iz Ribniške doline, ki bi ustrezalo tem zahtevam.
Vstavili so vsadke
Kljub temu je mojstrovino kot tudi ducat drugih Jarmovih stvaritev, razsejanih po deželi suhe robe, v manj kot štirih desetletjih načel zob časa, zato je klicala po temeljitem posegu. Decembra 2020 se ga je v sodelovanju z Restavratorskim centrom Slovenije in Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije lotila Občina Ribnica. Po natančnem strokovnem pregledu, tudi statike, so skulpturo razstavili in jo odpeljali v delavnico, da so posamezne okrušene dele rentgensko pregledali in na podlagi analize določili nadaljnji potek restavratorskih posegov. Tudi tako, da so dotrajane dele nadomestili z vsadki, sploh pa je bil postopek, ki je za konservatorsko stroko pilotni projekt, edinstven v slovenskem prostoru, dolg, saj je skulptura zadržala prvotno obliko, pri tem pa so spoštovali avtorjevo tehniko dela in izbrane materiale. »Deblo je bilo do polovice votlo, trn pa nam je omogočil, da smo ga podaljšali in trdno postavili v novi temelj. Vsa restavracija je temeljila na odtekanju vode z debla, da se ne bi povečala vlaga in bi les začel gniti. Vmes smo prevrtali odtočne kanale, da se bo cev z vzgonskim prepihom prezračevala,« je postopek razložil konservator Rok Dolničar.
Jarm je rešeto ob pomoči delavcev Inlesa sestavljal v tem podjetju. Posvetil se je vsaki podrobnosti, pozornost je pritegnilo umetnikovo vihtenje motorne žage pri obdelavi žlic. Sčasoma so se razjede v lesu najprej pojavile na dogah (deščicah, ki sestavljajo obod), prva se je začela trgati mreža za sito, nato je na tla treščila žlica. »Pri obnovi rajte smo uporabili kompatibilen hrastov les in izpeljali zaščitne ukrepe,« je še povedal Dolničar, ki je bil navzoč, ko so z dvigalom postavljali obnovljeni spomenik suhi robi na vpadnici iz ljubljanske smeri.
Prenova je temeljila na odtekanju vode z debla, da se ne bi povečala vlaga in bi les začel gniti.
Nekoliko drugače je bilo pred 41 leti, ko je pri slehernem dogodku sodelovala vojska. Iz ribniške garnizije so pripeljali velik agregat in z njim pomagali sestaviti kovinski podstavek, nanj so dvignili hrastov drog z rešetom in žlicami. »Peljal sem se mimo z bližnje parcele in hotel to ujeti v fotografski objektiv. Pa je oficir odločno dejal, naj ne fotografiram. Češ, vojaška skrivnost. Vmes se je oglasil Debeljak, in kot je znal vedno biti šegav in satiričen, je tudi to situacijo rešil z ugotovitvijo: Ma, ali ne mislite, da ta vaš šporhet oni iz zraka niso stokrat že poslikali? Vsi smo se seveda profesorju nasmejali, jaz pa fotoaparata vseeno nisem sprožil,« se tistega jesenskega septembra 1982 še danes dobro spominja Franc Jaklič, vselej iskriv in humoren govorni, sicer že desetletja mojster suhorobarstva, ki je po cejl'm svejt' znan.
