Spomin na žrtve prometnih nesreč: leta 1994 jih je umrlo 505, letos 70

Tretja nedelja v novembru je že tradicionalno uradni svetovni dan žrtev prometnih nesreč pod okriljem Organizacije združenih narodov, Svetovne zdravstvene organizacije in Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč. Predsednik slednjega je pred časom postal Robert Štaba, od leta 2007 pobudnik, ustanovitelj in predsednik Zavoda Varna pot, ki si prizadeva za varnejše ceste.

Štaba poudarja, da predsedovanje Evropskemu združenju prometnih nesreč ni darilo, temveč dokaz zaupanja v delo in prepoznavnost napredka, ki ga je Slovenija v zadnjih letih dosegla na tem področju. Nikakor si ne lasti zaslug in kot vselej poudarja, da je boljša varnost skupek več dejavnikov. Res pa je, meni naš sogovornik, da pristojni kaj hitro lahko zaspijo, ali pa se sploh ne predramijo, če jih nihče ne spodbuja oziroma opozarja. In prav zato se je njegov boj začel. In še traja. Najbolj bi bil vesel, pravi, če takšnih in podobnih združenj sploh ne bi več potrebovali.

»Pot zavoda sem resda začel sam, a že dolgo to ni več le Robert Štaba, ampak je veliko ambasadorjev, srčnih ljudi, čudovito število moderatorjev, ki danes sooblikujejo naš zavod. Imamo aktivnosti na več področjih, podpirajo nas ljudje iz politike, gospodarstva, športa, ne nazadnje tudi medijev, ki imajo v družbi k sreči še vedno zelo veliko pozitivno vlogo. Tudi žrtve same in njihovi svojci dokazujejo, kako veliko poguma in dobrosrčnosti zmorejo, ko svoje težke preizkušnje delijo z drugimi.«

Učinkovit avstrijski model

Raziskave kažejo, da smrtna prometna nesreča prizadene okoli 110 ljudi. Ene bolj, druge manj, a jih. Štabova želja je, da vsi ti čim manj trpijo, ne tiščijo bolečine v sebi, ampak opozorijo tudi druge. V dobro družbe. Spomnil je na tragično prometno nesrečo na štajerski avtocesti pri Celju, ko je pijani voznik z vožnjo v nasprotno smer ubil dekleti in fanta. Takrat je njegova mama Marjana Kračun povedala: »Včeraj se je prometna nesreča pripetila njim, danes se je pripetila nam, ne želimo si, da bi se jutri pripetila vam.« Štaba meni, da se lepše in bolj strnjeno ne bi dalo povedati.

O kaznih za prekrške pa pravi, da so se te v nekem trenutku zvišale celo do nerazumnosti glede na prihodke ljudi oziroma BDP države, potem so jih sčasoma korigirali. Vendar, poudarja, ni ključna višina kazni, ampak verjetnost, da te bodo pri prekršku zalotili.

»Blizu mi je avstrijski model. Zakaj imajo tam za prehitro vožnjo nižje kazni? Ne zato, ker bi bili vozniki po zavedanju tako nad nami. Ampak ker imajo na vsakem vogalu stacionarni radar, verjetnost, da boš kaznovan, je zelo velika, potem zaleže tudi nizka kazen.«

Opozoril je, da večkrat manjka celovit pristop k iskanju rešitev, in izpostavil anomalije v sistemu. »Najprej so nabili kazni, zdaj pa pijanega voznika, ki napiha blizu doma, ne odpeljejo v pridržanje na streznitev. Kje je tu logika? Ali v bližini doma ne moreš pijan povzročiti nesreče?« je kritičen.

»Na cestah ljudje še vedno umirajo povsem po nepotrebnem,« je ob svetovnem dnevu žrtev prometnih nesreč in po več letih neutrudnega boja za varnejše ceste jasen Štaba. Kot pravi, sta obe vlogi, v katerih se je znašel, nekaj, česar si nikoli ni želel, saj to pomeni, da so mrtvi in hudo ranjeni na cestah še vedno prevelik družbeni problem, ki je večkrat deležen premalo pozornosti odločevalcev, zlasti pa udeležencev v prometu. Prav ti so s svojim ravnanjem, ne glede na normativne predpise, najbolj odgovorni za stanje.