Spopadanje s sodobno tehnologijo: Starejši smo bolj leni za kaj novega
Digitalna revolucija, računalniška doba, ves svet na internetu, pač samo napredek? Človek se mora izobraževati, dokler je živ. To je edini odgovor nergačem, ki trdijo, da so se v šolah in na fakultetah nekoč naučili vsega, kar potrebujejo. Pa je res tako? Pogovarjali smo se z 71-letnim Slavkom Zupancem iz Kranja, ki je poslovno kariero posvetil računalniškemu izobraževanju odraslih, starejših, če hočete.
Že več kot 40 let se ukvarjate z računalniškim izobraževanjem, zdaj v okviru podjetja Ipis. Kaj vse se je spremenilo v toliko letih?
Z računalniškim usposabljanjem sem se ukvarjal že konec 80. let, ko so se v podjetjih začeli uporabljati osebni računalniki (PC). Tedaj smo največ učili uporabo urejevalnika besedil Wordstar, urejevalnika preglednic Lotus 1-2-3 in urejevalnika preglednic Quattro Pro, ki se je uveljavil nekoliko pozneje. V vsa izobraževanja smo vključevali tudi osnove operacijskega sistema DOS.
V začetku 90. let so se že pojavile začetne verzije operacijskega sistema Windows. Prva, ki se je pri nas uveljavila, je bila Windows 3.1, leta 1992. Zaganjati ga je bilo treba še iz DOS z ukazom WIN (Enter). Na usposabljanjih smo učili tako osnove DOS kot osnove Windowsov in uporabo miške. Z Windowsi so se pojavili tudi programi, kot sta Word for Windows, Quattro Pro for Windows.
Vedno bolj se kaže, da so ljudje, ki nimajo digitalnih kompetenc, v neenakopravnem položaju.
Prava revolucija pa se je začela leta 1995, ko je izšel operacijski sistem Windows 95 in zbirka pisarniških programov Micorsoft Office 95, ki je vsebovala Word, Excel, PowerPoint, Access in še dve aplikaciji, ki ju nismo kaj dosti uporabljali. Na usposabljanju so imeli udeleženci sprva največje težave z miško. Računalniški tečaji so bili pravi bum. V večjih podjetjih so se usposabljanja zaposlenih lotili sistematsko. Manjša podjetja in obrtniki so na tem področju praviloma zaostajali, ker so pričakovali, da se bodo zaposleni lahko sami naučili uporabljati računalnike. V šolah še ni bilo računalniških predmetov in tudi doma večina še ni imela računalnikov, zato so bili krožki za otroke in mladino tudi zelo popularni.
Po letu 2000 je bil v podjetjih tako rekoč že na vsaki pisalni mizi računalnik. V večini večjih podjetjih, ki so veliko vlagala v izobraževanje, so zaposleni delo z računalniškimi programi dokaj dobro obvladovali. Podjetja, ki so na področju usposabljanja zaposlenih v prvem desetletju nekoliko zaostajala, so se postopoma odločala za usposabljanje, vanj so vključevali veliko zaposlenih. Tudi pri velikih spremembah, kot je bil na primer prehod na Office 2007, kjer je trak z zavihki zamenjal klasične menije, se je povpraševanje po usposabljanju povečalo.
Kako je s starejšimi? Se sploh še hočejo izobraževati, kako jih motivirate?
Nekateri starejši se zelo radi udeležujejo računalniških izobraževanj, drugi so zadovoljni, če znajo uporabljati pametni telefon. Če se zgodi kaj nenavadnega, pa zadevo razreši nekdo od domačih. Nekateri se sami odločijo za usposabljanje, druge pa nagovorijo domači ali znanci. Lani smo se o računalniških tečajih veliko pogovarjali in marsikdo je bil presenečen, da se lahko vpiše na brezplačen računalniški tečaj v Mestni knjižnici Kranj. Edini pogoj je, da si član knjižnice in da imaš plačano članarino.
Kaj bi svetovali nekomu, ki je star malo čez 50 let in ima še kar daleč do penzije? Kako ga motivirati za računalnik?
Velikokrat smo izvajali računalniška usposabljanja za podjetja, v katerih so bili udeleženci starejši zaposleni. Največja motivacija je bila, če se je izobraževanje štelo v čas na delu. Če je bilo usposabljanje v njihovem prostem času, je bila motivacija nekoliko manjša. Veliko upokojencev pove, da so jim v podjetju v letih pred penzijo ponudili udeležbo na računalniškem tečaju, pa so se mu izognili in jim je zdaj žal. Življenje postaja vse bolj digitalno. Vedno bolj se kaže, da so ljudje, ki nimajo digitalnih kompetenc, v neenakopravnem položaju.
Vedno bolj se kaže, da so ljudje, ki nimajo digitalnih kompetenc, v neenakopravnem položaju.
So ljudje, delavci, ki imajo do upokojitve še okoli pet let, res najbolj leni za kaj novega?
Tudi sam po pripovedovanju starejših tik pred penzijo opažam, da smo starejši bolj leni za kaj novega. To je seveda logično, za novosti so bili vedno bolj zainteresirani mlajši. Digitalna tehnologija je mladim veliko bolj blizu.
