LJUBEZEN NA PRVI POGLED
Spoprijateljila sta se z volkovi in lisico
Saša M. Popelar je bila oskrbnica na Lipanci vsega šest mesecev, a se bo vrnila.
Odpri galerijo
Saša in Bobby FOTOGRAFIJE: Nada Černič Cvetanovski
Ko smo devetega oktobra vandrali po Gorenjski in nas je pot, ne naključno, zanesla na Blejsko kočo na 1633 m visoki planini Lipanca nad pokljuškimi gozdovi, je sijalo sonce kot v poznem poletju. V kratkih rokavih smo posedali pred kočo PD Bled in klepetali s Sašo M. Popelar, novo oskrbnico planinske koče, ki se je rodila v zdaj najbolj znanem slovenskem mestu, Sevnici, kjer je bila doma tudi Melania Trump. Saša, ki je skupaj z možem Bobbyjem Markojo prevzela kočo šele maja, priznava, da dobiva dodatne točke zaradi Melanie.
Tri dni po našem obisku Lipance je tam zapadlo 15 centimetrov snega, danes ga je že 60. A to ni ovira, da koča ne bi bila odprta. Do nje se v vseh vremenskih razmerah povzpnejo planinci, ki potem pot navadno nadaljujejo naprej v hribe. »Ko je izjemno slabo vreme, mislimo, da ne bo nikogar naokrog, a vedno se kdo pojavi,« pripoveduje Saša. »Zadnjič sta jo v največjem dežju primahala Romun in Američan in se potem odpravila še naprej na Debeli hrib.« Vrnila sta se mokra kot miši, a odločena, da podvig ponovita v enem lepših dni. In res sta tistega dne, ko smo se mudili na Lipanci, ponovno prišla vsa nasmejana. Gorniki se ne ustrašijo niti volkov, ki se klatijo tam naokrog. Pri mlaki, kamor hodijo pit živali, jih je kamera posnela kar šest naenkrat. Tudi pri Blejski koči je večja luža, oblikovana kot srce, namenjena živalim. Poleti večinoma kravam, ki se pasejo po planini, pa tudi srnam, gamsom in lisicam, ki vsak dan pridejo naokrog. Prejšnji oskrbnik koče je navadil lisico, da je prihajala in mu jedla iz rok. Tudi Sašin partner Bobby, Šved slovenskih korenin, ki je pred 21 leti prišel v Slovenijo in tu ostal, ker je lepše in manj stresno, se je v teh šestih mesecih že spoprijateljil z lisico, ki mu tudi že vzame prigrizek iz rok.
Tega dne je obhod po planinah naredila tudi Eva Oselj iz Kranja, ki je dva poletna meseca preživela na Kredarici. Kot študentka je pomagala v najvišje ležeči slovenski kuhinji in z oskrbnico Sašo sta pripovedovali anekdote o ljudeh, ki prihajajo v hribe ali pa si tega želijo. Po telefonu povprašujejo, če je na Kredarici zagotovljeno parkirno mesto oziroma če je na Lipanci dovolj prostora za avtodom. Seveda ga je, težava je v tem, da se da do Lipance priti le peš ali s primernim terenskim vozilom. To je glavna težava, ugotavlja Saša, saj ko greš v dolino, moraš temeljito premisliti, kaj boš kupil. V koči ni vode, pravzaprav je kapnica, ni elektrike, razen nekaj prek sončnih celic, imajo pa tudi agregat.
Povsem drugače je kot takrat, ko je imela Saša v Mariboru, kjer živi, svojo Gostilnico na vogalu, namenjeno vegetarijancem, popoldne pa je brezplačno delila kruh, ki ga peče sama. Ko sta z možem kupila hišo, je restavracijo prodala in se zaposlila v Avstriji kot vodja kuhinje v hotelu. Gostinka po izobrazbi in duši si je vedno želela, da bi nekoč delala v planinskem domu, in zdaj se ji je ta želja izpolnila. »Saša, to je črn kruh,« ji je ob odločitvi, da gre delat v planine, dejal oče Maks. Toda mir, neokrnjena narava, neponovljivi sončni vzhodi, ki jih nikoli ne želi zamuditi, so tisto, kar prija njeni duši. Še sploh po številnih tragičnih dogodkih v njenem življenju. Tudi po hudi nesreči, ko jo je zbil motorist in je potrebovala pet let za okrevanje. Potem je začela
teči, ker »čič ne da nič«, pravi Saša. Tekla je maratone, ultramaraton Celje–Logarska dolina, v Švici je tekla na 100 kilometrov in tudi na Lipanci teče. »Tek mi sporoči vse, prelufta glavo in telo, vse stvari v glavi uredi,« je prepričana Saša.
Koča na Lipanci je odprta vse dni v letu; poleti prihajajo planinci, pozimi turni smučarji, saj zapade do dva metra snega. Zdaj je koronavirus za določen čas kočo zaprl in Saša, Bobby in njihov nepogrešljivi prijatelj Lumpi, ki so ga vzeli iz zavetišča, Alenka Kozorog iz Sevnice pa ga je pripravila za novo življenje, so se začasno umaknili v svoj dom v Pekre pri Mariboru.
Tri dni po našem obisku Lipance je tam zapadlo 15 centimetrov snega, danes ga je že 60. A to ni ovira, da koča ne bi bila odprta. Do nje se v vseh vremenskih razmerah povzpnejo planinci, ki potem pot navadno nadaljujejo naprej v hribe. »Ko je izjemno slabo vreme, mislimo, da ne bo nikogar naokrog, a vedno se kdo pojavi,« pripoveduje Saša. »Zadnjič sta jo v največjem dežju primahala Romun in Američan in se potem odpravila še naprej na Debeli hrib.« Vrnila sta se mokra kot miši, a odločena, da podvig ponovita v enem lepših dni. In res sta tistega dne, ko smo se mudili na Lipanci, ponovno prišla vsa nasmejana. Gorniki se ne ustrašijo niti volkov, ki se klatijo tam naokrog. Pri mlaki, kamor hodijo pit živali, jih je kamera posnela kar šest naenkrat. Tudi pri Blejski koči je večja luža, oblikovana kot srce, namenjena živalim. Poleti večinoma kravam, ki se pasejo po planini, pa tudi srnam, gamsom in lisicam, ki vsak dan pridejo naokrog. Prejšnji oskrbnik koče je navadil lisico, da je prihajala in mu jedla iz rok. Tudi Sašin partner Bobby, Šved slovenskih korenin, ki je pred 21 leti prišel v Slovenijo in tu ostal, ker je lepše in manj stresno, se je v teh šestih mesecih že spoprijateljil z lisico, ki mu tudi že vzame prigrizek iz rok.
V osrčju gora
Tega dne je obhod po planinah naredila tudi Eva Oselj iz Kranja, ki je dva poletna meseca preživela na Kredarici. Kot študentka je pomagala v najvišje ležeči slovenski kuhinji in z oskrbnico Sašo sta pripovedovali anekdote o ljudeh, ki prihajajo v hribe ali pa si tega želijo. Po telefonu povprašujejo, če je na Kredarici zagotovljeno parkirno mesto oziroma če je na Lipanci dovolj prostora za avtodom. Seveda ga je, težava je v tem, da se da do Lipance priti le peš ali s primernim terenskim vozilom. To je glavna težava, ugotavlja Saša, saj ko greš v dolino, moraš temeljito premisliti, kaj boš kupil. V koči ni vode, pravzaprav je kapnica, ni elektrike, razen nekaj prek sončnih celic, imajo pa tudi agregat.
Gostinka po izobrazbi in duši si je vedno želela, da bi nekoč delala v planinskem domu, in zdaj se ji je ta želja izpolnila.
Povsem drugače je kot takrat, ko je imela Saša v Mariboru, kjer živi, svojo Gostilnico na vogalu, namenjeno vegetarijancem, popoldne pa je brezplačno delila kruh, ki ga peče sama. Ko sta z možem kupila hišo, je restavracijo prodala in se zaposlila v Avstriji kot vodja kuhinje v hotelu. Gostinka po izobrazbi in duši si je vedno želela, da bi nekoč delala v planinskem domu, in zdaj se ji je ta želja izpolnila. »Saša, to je črn kruh,« ji je ob odločitvi, da gre delat v planine, dejal oče Maks. Toda mir, neokrnjena narava, neponovljivi sončni vzhodi, ki jih nikoli ne želi zamuditi, so tisto, kar prija njeni duši. Še sploh po številnih tragičnih dogodkih v njenem življenju. Tudi po hudi nesreči, ko jo je zbil motorist in je potrebovala pet let za okrevanje. Potem je začela
Hišni red
Koča na Lipanci je odprta vse dni v letu; poleti prihajajo planinci, pozimi turni smučarji, saj zapade do dva metra snega. Zdaj je koronavirus za določen čas kočo zaprl in Saša, Bobby in njihov nepogrešljivi prijatelj Lumpi, ki so ga vzeli iz zavetišča, Alenka Kozorog iz Sevnice pa ga je pripravila za novo življenje, so se začasno umaknili v svoj dom v Pekre pri Mariboru.
