Spor za zemljo je zavrel kri

Dobrososedski odnosi so zlata vredni, a vsi jih nimajo. »Od leta 1988 imam probleme s sosedo,« potoži 66-letni Branko Amf iz Družinske vasi pri Šmarjeških Toplicah. »Kos zemlje za našo škarpo bi rad odkupil, da bi lahko normalno zavijal na svoje dvorišče, zdaj ne morem oziroma imam uvoz s strani.« Uvodoma pohvali soseda in hkrati obžaluje, da so se po njegovi smrti odnosi spridili. Soseda Ana Ivančič je ostala sama, z Brankom pa ne najdeta skupnega jezika. »Večkrat sem poskusil odkupiti teh 100 kvadratnih metrov zemlje, pa je vsakič rekla, da nimam tega denarja,« doda Amf.

Nož in kamen
»Pot do njene hiše je javno dobro, kar pomeni, da lahko po njej vozim jaz in vsi preostali. A to ni mogoče! Še več – gospa je na javnem dobrem postavila tri objekte. Ker je zdaj vse to na poti, moram tudi sam do ene od svojih parcel drugje,« nadaljuje Branko in prizna, da je hotel v duhu dobrih sosedskih odnosov sprejeti, da je pač gospa zgradila, kar je zgradila. A to bi storil le in pod enim pogojem, da mu proda tistih 100 kvadratnih metrov zemlje, da si uredi normalen dostop. »Sem ji rekel, da bo pač morala podreti objekte, pa mi je odvrnila, da ji nihče nič ne more,« poudari Branko in opiše pot od Poncija do Pilata po sodnih dvoranah: »Pet županov se je izmenjalo, pa se ni še nič premaknilo, po sodiščih smo od leta 1988. Tudi k župniku so me poslali, ker so menili, da bi lahko on pomagal. Nič se ni zgodilo. Od leta 1996 ima pravnoformalno sodbo, ki predvideva izvršbo in rušenje. V zadevo se je vključila tudi občina Šmarješke Toplice. »Tožbe so dobili, premaknilo se ni nič,« nadaljuje Branko rekoč, da je soseda za sodne stroške dala več kot 18.000 evrov. V reševanje situacije se je na njegovo pobudo vključil tudi novi župan Marjan Hribar. »Županu sem lepo povedal, da je maltretiranje doseglo vrh. Če jaz nisem imel miru, moj sin ga bo imel! Vse to sem povedal tudi sodnici, ko sem moral do nje, saj je prišlo do fizičnega obračunavanja. Eden od sosedov je name skočil s 40-centimetrskim nožem, drugi je hotel požagati ograjo. Soseda je od zadaj vame še velik kamen vrgla ... V sodni dvorani sem takrat lepo povedal: dvakrat sem bil tu, tretjič enega ne bo. Ne grozim, povsem resno mislim. V življenju želim mir,« ogorčeno pove Branko, ki je poskušal kupiti še njivo, da bi jo dal sosedi v zameno. »Ne vem, če še kdo tako dolgo trpi. Veliko sem dal v življenju skozi in izkusil, 40 let sem trdo delal, vozil sem kamion, spal 40 let v kabini. Če bom pet ali 10 let sedel kje, me ne gane,« pomenljivo sklene. Obiskali smo tudi družino Ane Ivančič, kjer pa zadeve niso želi komentirati. »Da bo vse rešilo sodišče,« so nam še rekli.