Šport tudi za invalide najboljše zdravilo

TREBNJE – Da je tudi za invalide šport najboljše zdravilo, dokazujejo življenjske zgodbe treh Dolenjcev, ki jih je usoda prikovala na invalidski voziček. Mladeniča Gašperja Mlakarja in Robija Bojanca je usodno zaznamovala vožnja z motorjem, njunega starejšega kolega, pravzaprav življenjskega učitelja Jožeta Okorna iz Trebnjega, pa operacija prav na dan, ko je dopolnil 20 let. Jože je tako pred dnevi praznoval dvojni jubilej: svojo 70-letnico in 50 let življenja na vozičku. A življenjske energije in optimizma mu, tako kot njegovima varovancema, ne manjka. Izkušnje vseh treh so dokaz, da se invalidnost lahko zgodi vsakemu, in to takrat, ko najmanj pričakujemo in sploh ne izzivamo usode.

»Že dolgo je, odkar sem se nehal spraševati, zakaj jaz. To vprašanje namreč nima odgovora. Sem pa v svoji zgodbi oziroma življenju našel moč, da tistim, ki z mano delijo usodo paraplegika, pokažem lepše strani življenja, saj je jasno le eno: življenje se na vozičku ne konča. Seveda je težko, pravzaprav je zelo težko, sploh za mlade. Življenje, kot so ga poznali do takrat, in vse preproste, samoumevne stvari se v hipu končajo. A da se nadaljevati, saj se mi nismo spremenili. Še vedno ljubimo življenje, radi potujemo, se ukvarjamo s športom, zganjamo norčije in se zaljubljamo. Res je, potrebujemo pomoč bližnjih, a s tem tkemo medsebojne vezi, kot jih sicer zagotovo ne bi,« razmišlja Jože Okoren v knjigi Dvajset nageljnov in voziček, ki sta jo z avtorjem Igorjem Vidmarjem spisala ob dveh življenjskih jubilejih.

In Jože, ki je zagotovo eden najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov, v njegovih vitrinah sta tudi srebro in bron s paraolimpijskih iger, je s pozitivno energijo in humorjem, tudi na svoj račun, svetal zgled tudi tistim, ki jih je usoda priklenila na voziček, pa najsi gre za športne poškodbe, padce z drevesa, prometne nesreče, nesrečne skoke, operacije ....
V Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja združujejo invalide 18 občin, pomagajo jim pri lažjem vključevanju v družbo, prevozih, nakupu pripomočkov, tudi pri vključevanju v športno dejavnost, zato so pred dnevi z velikim veseljem predali nov športni voziček Robiju Bojancu, ki se aktivno ukvarja s košarko na vozičku, je tudi član državne reprezentance, po mnenju trenerja pa eden najobetavnejših mladih košarkarjev na vozičku. »Robi je dober zgled mladim paraplegikom, kot paraplegik je uspešno končal študij in se tudi zaposlil,« je dejal Okoren.

Robija, ki je na vozičku 13 let, je zaznamoval na videz povsem nedolžen padec z mopedom, ko je bil še v osmem razredu. »Bila je čisto navadna nedelja. Z bratrancem sva šla k maši, on je hotel peš, jaz pa sem ga prepričal, da sva šla raje z motorjem. Sploh ni bilo hitrosti, padel sem na travo, niti nobenega kamenčka ni bilo na tleh, a po padcu nisem več čutil nog,« se je dne, ki mu je življenje postavil na glavo, spominjal Robi. Sledili so dolgotrajna rehabilitacija in vrnitev med sošolce na OŠ Bršljin ter nadaljevanje šolanja na Šolskem centru Novo mesto in fakulteti za elektrotehniko, kjer je s sošolci naredil odmeven projekt, s katerim so se predstavili tudi svetovni javnosti; izdelali so invalidski robotski voziček, za izdelavo prototipa, s katerim za invalida ni več tektonskih ovir, so porabili 75.000 evrov. Zdaj je Robi vesel, da je dobil športni voziček, narejen po meri, s katerim bo lahko izkoristil vse svoje potenciale. Stal je 4500 evrov, njegov nakup pa so poleg društva paraplegikov omogočili še Leo klub Novo mesto, Soča oprema in Košarkarski kamp Gorana Dragića.

V športu se je našel tudi Gašper Mlakar iz Jerman Vrha v občini Škocjan, ki se je poškodoval lansko poletje, ko je imel 17 let. »Med počitnicami sem delal in tistega jutra, ko je prvič po dolgem času deževalo, sem šel v službo. V nepreglednem križišču mi je kombi, ki ni imel prednosti, zaprl pot,« se je spominjal Gašper. Njegovo življenje je viselo na nitki, saj je imel poleg hrbtenjače poškodovana tudi pljuča. Čeprav so mu napovedovali, da ne bo mogel niti sedeti ne dihati sam, Gašper dokazuje, da je mogoče z veliko dobre volje in življenjske energije premikati meje. Po rehabilitaciji na Soči, kjer se mu je stanje izboljšalo, se je odločil še za samoplačniške terapije na zagrebški kliniki, kjer izvajajo robotsko fizioterapijo, s katerimi si je želel okrepili zgornji del telesa in postati samostojnejši. Da si je lahko privoščil tovrstno zdravljenje, gre zahvala številnim prijateljem in dobrotnikom, predvsem pa Krajevni organizaciji Rdečega križa Bučka, Območnem združenju RK Novo mesto ter Šolskem centru Novo mesto ter Srednji gradbeni, lesarski in vzgojiteljski šoli, kjer se je Gašper šolal za mizarja. »Za mano je 12 tednov terapij. Vsak dan sem se vozil v Zagreb, kjer so terapije trajale po sedem ur, in za kar 40 odstotkov sem izboljšal svojo gibljivost. Zdaj se lahko že sam presedem, oblečem, sam grem v avto in iz njega, tako da bom zdaj delal tudi izpit za avto. Bom pa novembra imel še štiri tedne obnovitvene rehabilitacije,« je zadovoljno povedal Gašper, ki bo po krajšem premoru znova v roke vzel lopar za namizni tenis, pozimi pa bi se rad preizkusil v smučanju. Resda je to spet povezano z denarjem, a kjer je volja, se zagotovo najde tudi pot.