ČUDEŽ
Spustili so se v skrivnostni svetilničarjev vodnjak
Vodnjak na našem edinem kamnitem svetilniku na Punti buri domišljijo. Vanj ni speljana deževnica, dno je zabetonirano, in vendar je v njem voda.
Odpri galerijo
Za vodnjak, ki buri domišljijo, celo marsikateri Pirančan ni vedel.
PIRAN – Piran ima iz časov, ko ni imel vodovoda, ohranjenih kar nekaj starih vodnjakov. Šterno z deževnico, na pobočjih nad mestom pa tudi z izvirsko vodo je nekoč imela najmanj vsaka druga hiša. Drugi so dragoceno vodo domov nosili iz večjih mestnih vodnjakov.
Precej jih je očem skritih, večino pa so po letu 1935, ko je v mesto prišel vodovod, zasuli, predelali v kleti, greznice ali celo v sobe in so tako izginili. A nekaj teh kamnitih biserov, ki so navzven vidni s spoštljivo starimi iz kamna izklesanimi ali zidanimi obodi, je le ostalo. Med njimi zadnje dni buri domišljijo vodnjak, ki je na našem edinem kamnitem svetilniku na Punti. Zanj celo marsikateri mlajši Pirančan do nedavnega ni vedel. S sprehajalne poti se ga namreč od spodaj ne more videti, na svetilnik pa se radovedneži lahko le redko kdaj povzpnejo. Od leta 1976, ko se je iz stanovanja na njem izselil zadnji svetilničar, je zaprt za obiskovalce.
Nanj in na številne druge piranske vodnjake oziroma na to, kar je ostalo od njih, je nedavno opazneje opozorila Daniela Paliaga Janković.
Ob lanskih Dnevih evropske kulturne dediščine, ki so bili posvečeni vodi, je za someščane pripravila nekaj vodenih sprehodov po mestu, na katerih je poleg vodnjakov razkrivala fontane in pitnike ter njihove zgodbe. Vodnjake je odkrila tudi na nekaterih manj znanih točkah mesta, kjer se skrivajo znotraj stanovanjskih hiš, po kleteh in atrijih. S tem je zanje vzbudila toliko več zanimanja. In nato je decembra pri Samoupravni skupnosti italijanske narodnosti Piran izšla njena knjiga z naslovom V iskanju vode med piranskimi trgi in dvorišči. V raziskovanju te kamnite piranske dediščine in ob strokovni pomoči piranske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, je bila pri nastajanju knjige deležna tudi precejšnje pomoči someščanov. Ti so bili dragocen vir informacij o po domovih skritih ali pozabljenih vodnjakih. Med drugim je ocenila, da so spomini mnogih na mladost prav neverjetno močno vezani na mestne vodnjake in dogajanje okoli njih.
»Več v tiskani izdaji. Dobite jo v bližnji trafiki, v aplikaciji na pametnih telefonih in tablicah ali pa jo naročite v e-trafiki«
Precej jih je očem skritih, večino pa so po letu 1935, ko je v mesto prišel vodovod, zasuli, predelali v kleti, greznice ali celo v sobe in so tako izginili. A nekaj teh kamnitih biserov, ki so navzven vidni s spoštljivo starimi iz kamna izklesanimi ali zidanimi obodi, je le ostalo. Med njimi zadnje dni buri domišljijo vodnjak, ki je na našem edinem kamnitem svetilniku na Punti. Zanj celo marsikateri mlajši Pirančan do nedavnega ni vedel. S sprehajalne poti se ga namreč od spodaj ne more videti, na svetilnik pa se radovedneži lahko le redko kdaj povzpnejo. Od leta 1976, ko se je iz stanovanja na njem izselil zadnji svetilničar, je zaprt za obiskovalce.
Nanj in na številne druge piranske vodnjake oziroma na to, kar je ostalo od njih, je nedavno opazneje opozorila Daniela Paliaga Janković.
Skoraj do polovice je bil napolnjen s sladko vodo. FOTOGRAFIJE: JANEZ MUŽIČ
Ob lanskih Dnevih evropske kulturne dediščine, ki so bili posvečeni vodi, je za someščane pripravila nekaj vodenih sprehodov po mestu, na katerih je poleg vodnjakov razkrivala fontane in pitnike ter njihove zgodbe. Vodnjake je odkrila tudi na nekaterih manj znanih točkah mesta, kjer se skrivajo znotraj stanovanjskih hiš, po kleteh in atrijih. S tem je zanje vzbudila toliko več zanimanja. In nato je decembra pri Samoupravni skupnosti italijanske narodnosti Piran izšla njena knjiga z naslovom V iskanju vode med piranskimi trgi in dvorišči. V raziskovanju te kamnite piranske dediščine in ob strokovni pomoči piranske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, je bila pri nastajanju knjige deležna tudi precejšnje pomoči someščanov. Ti so bili dragocen vir informacij o po domovih skritih ali pozabljenih vodnjakih. Med drugim je ocenila, da so spomini mnogih na mladost prav neverjetno močno vezani na mestne vodnjake in dogajanje okoli njih.
»Več v tiskani izdaji. Dobite jo v bližnji trafiki, v aplikaciji na pametnih telefonih in tablicah ali pa jo naročite v e-trafiki«
