V SPOMIN
Šranga v Triglavski severni steni
V spominskem parku se bodo Mihi Potočniku poklonili še s spomenikom. Bil je član zlate naveze, ki je premikala meje možnega v plezanju.
Odpri galerijo
Miha Potočnik je bil leta 1967 vodja prve slovenske alpinistične odprave v Pamir. FOTO: Franc Ekar
LJUBLJANA – V ljubljanskem Parku Mihe Potočnika med Plečnikovimi Žalami in cvetličarno Šimenc, od koder se v jasnem vremenu vidi del slovenskih Alp, bodo jutri odkrili doprsni kip gornika dr. Mihe Potočnika, enega od najbolj znanih slovenskih planincev, gorskih reševalcev in alpinistov, delo Stojana Batiča. Sodobnik dr. Juliusa Kugyja in Jakoba Aljaža je pred drugo svetovno vojno z alpinističnima prijateljema Jožo Čopom in Stankom Tominškom tako močno premikal meje možnega v plezanju, da so jih imenovali zlata naveza. Po 12 letih se zdaj uresničuje pobuda, ki jo je dal ob stoletnici Potočnikovega rojstva takratni predsednik Planinske zveze Slovenije mag. Franc Ekar, da bi po njem imenovali ljubljanski trg ali ulico in izdali monografijo o njem.
Ko so se po 29 prvenstvenih smereh končala Potočnikova zlata alpinistična leta, je po vojni, ko je bil, pravnik po izobrazbi, direktor jeseniške železarne ter potem pomočnik slovenskega ministra za komunalo, tajnik slovenske skupščine in sodnik ustavnega sodišča, z ugledom visoke javne osebnosti in vrhunskega plezalca lahko marsikaj storil za planinstvo. Pri Planinski zvezi Slovenije je bil med letoma 1952 in 1956 na čelu Gorske reševalne službe, ki jo je vključil v mednarodno organizacijo za gorsko reševanje, od leta 1965 do 1979. je bil predsednik slovenske planinske organizacije, vse svoje planinsko življenje, v obdobju 1925–1995, pa je gorska doživetja objavljal v Planinskem vestniku. Leta 1996, leto po njegovi smrti, je izšla knjiga Posušeni rožmarin, v kateri so zbrane njegove najiskrivejše planinske reportaže.
Gornik z dušo in telesom je svoja planinska dejanja predstavil brez olepšav. Ko so v jeseniški podružnici Turistovskega kluba Skala, katerega član je bil, leta 1934 sklenili, da na Škrlatici postavijo križ v spomin na smrtno ponesrečene gornike, in ko je bilo avgusta naslednje leto vse pripravljeno za posvetitev, za kar je Miha Potočnik prosil ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, svojega profesorja cerkvenega prava na fakulteti, je bil Miha kot narednik jugoslovanskega planinskega polka na orožnih vajah na Rudnem polju. Kot vojaški predstavnik se je z več kot 200 planinci udeležil te slovesnosti, po kateri sta spredaj skupaj sestopala z vrha Potočnik in Matevž Frelih, Joža Čop pa je za njima peljal škofa Rožmana. Na gladki plošči, opremljeni s klini in oprimki, je Potočniku šinila v glavo zgodba iz davnih kranjskih časov, ko sta se na dan birme na ozki ulici nad Kokro srečala kočijaža generala in škofa. Nobeden se ni hotel umakniti, obstala sta, pa reče prvi: »Ejga, pejd mal u krej, jes generala pelem!«
Drugi s škofom na zadnjem sedežu pa mu je s palcem čez ramo odgovoril: »A ta je pa kurc?« (Zadnja beseda je v Potočnikovi pripovedi po takratnih pravilih olike zaznamovana le s prvo črko.) To zgodbo so alpinisti večkrat obujali in Potočniku je šinila v glavo med sestopom s Škrlatice: bova videla, kaj bo storil Joža, je rekel Matevžu. Ustavila sta se pred ploščo, kjer je Čop škofu svetoval največjo previdnost, tam pa je slišal Matevžev ukaz: »Ejga, Joža, pejd mal u krej, jes generala pelem!« (Čeprav je bil poleg le narednik Potočnik.) Pa je Joža s palcem pokazal čez ramo in izstrelil kot iz topa: »A ta je pa kurc?« Škof Rožman je zardel kot kuhan rak, ko so mu razložili, za kaj gre, pa se je šali prisrčno nasmejal.
Miha Potočnik je bil zadnji, ki se je pred drugo svetovno vojno poročil v Aljaževi kapelici na Kredarici, ki jo je bilo treba, kot je bilo rečeno, zaradi varnosti pohodnikov na Triglav po vojni podreti. Ko je Miha oznanil, da se bo poročil, se je začela tako resna fantovščina, da je po tednu dni Joža Čop sredi noči pokleknil pred Potočnika in rekel: »Miha, lepo te prosim, oženi se že enkrat, jaz tega ne zdržim več!« Fantje so jo začeli v hotelu Pošta na Jesenicah v ponedeljek po šihtu, zjutraj so vsi odšli na delo, po njem pa so fantovščino nadaljevali. Naposled se je vendarle 6. julija 1940 vseh sedemnajst razen kateheta Žužka izpred Aljaževega doma v Vratih odpravilo v Slovensko smer v Triglavski severni steni. Sredi stene je naveze ustavila šranga, kjer je na skali, pogrnjeni z lepo vezenim belim prtom, stal štefan dobrega belega vina in vse drugo, kar spada zraven, in kjer so ženinu Mihi prodajali nevesto Hildo Pinterič. Ta je morala »na licu mesta« podpisati zaobljubo, da svojemu bodočemu možu ne bo nikoli branila hoditi v gore in da ne bo silila z njim, če je sam ne bo povabil, da bo svojega moža pred odhodom v gore vedno prijazno odrajtala, mu po hribovsko uredila nahrbtnik ter ne bo kazala kislega obraza in kuhala rilca.
Znanstvo mu je rešilo življenje
Miha Potočnik je med drugimi osebno poznal večnega iskalca skrivnostne rože scabiose trente dr. Juliusa Kugyja. Gorenjska smer v Triglavski severni steni, ki jo je preplezala Potočnikova alpinistična naveza, se je zdela Kugyju tako imenitni dosežek, da je Mihov opis te plezarije ponatisnil v svoji knjigi Pet stoletij Triglava. To je Potočniku med drugo svetovno vojno nemara celo rešilo življenje. Ko so ga takoj po začetku vojne aretirali in mu hoteli naprtiti tudi sovraštvo do Nemcev, je zasliševalcu odgovoril, da v tem primeru dr. Kugyju gotovo ne bi dovolil objave svojega opisa plezanja v Gorenjski smeri. Zasliševanja je bilo konec, ko je spraševalcu še potrdil, da se s Kugyjem poznata. Spustili so ga, kot so tudi zaprtega Jožo Čopa, ki se je prav tako skliceval na poznanstvo s Kugyjem. Ta je Potočnika pozneje najmanj še enkrat rešil iz nemškega zapora na Jesenicah in v Begunjah.
Miha Potočnik je med drugimi osebno poznal večnega iskalca skrivnostne rože scabiose trente dr. Juliusa Kugyja. Gorenjska smer v Triglavski severni steni, ki jo je preplezala Potočnikova alpinistična naveza, se je zdela Kugyju tako imenitni dosežek, da je Mihov opis te plezarije ponatisnil v svoji knjigi Pet stoletij Triglava. To je Potočniku med drugo svetovno vojno nemara celo rešilo življenje. Ko so ga takoj po začetku vojne aretirali in mu hoteli naprtiti tudi sovraštvo do Nemcev, je zasliševalcu odgovoril, da v tem primeru dr. Kugyju gotovo ne bi dovolil objave svojega opisa plezanja v Gorenjski smeri. Zasliševanja je bilo konec, ko je spraševalcu še potrdil, da se s Kugyjem poznata. Spustili so ga, kot so tudi zaprtega Jožo Čopa, ki se je prav tako skliceval na poznanstvo s Kugyjem. Ta je Potočnika pozneje najmanj še enkrat rešil iz nemškega zapora na Jesenicah in v Begunjah.
Sredi stene je naveze ustavila šranga, kjer je na skali, pogrnjeni z lepo vezenim belim prtom, stal štefan vina. PRESLIKAVA: Igor Mali
Gornik z dušo in telesom je svoja planinska dejanja predstavil brez olepšav. Ko so v jeseniški podružnici Turistovskega kluba Skala, katerega član je bil, leta 1934 sklenili, da na Škrlatici postavijo križ v spomin na smrtno ponesrečene gornike, in ko je bilo avgusta naslednje leto vse pripravljeno za posvetitev, za kar je Miha Potočnik prosil ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, svojega profesorja cerkvenega prava na fakulteti, je bil Miha kot narednik jugoslovanskega planinskega polka na orožnih vajah na Rudnem polju. Kot vojaški predstavnik se je z več kot 200 planinci udeležil te slovesnosti, po kateri sta spredaj skupaj sestopala z vrha Potočnik in Matevž Frelih, Joža Čop pa je za njima peljal škofa Rožmana. Na gladki plošči, opremljeni s klini in oprimki, je Potočniku šinila v glavo zgodba iz davnih kranjskih časov, ko sta se na dan birme na ozki ulici nad Kokro srečala kočijaža generala in škofa. Nobeden se ni hotel umakniti, obstala sta, pa reče prvi: »Ejga, pejd mal u krej, jes generala pelem!«
Miha Potočnik v pogovoru z Juliusom Kugyjem, ki je uvrstil njegov opis Gorenjske smeri v Triglavski steni v svojo knjigo Pet stoletij Triglava. PRESLIKAVA: Igor Mali
Miha Potočnik je bil zadnji, ki se je pred drugo svetovno vojno poročil v Aljaževi kapelici na Kredarici, ki jo je bilo treba, kot je bilo rečeno, zaradi varnosti pohodnikov na Triglav po vojni podreti. Ko je Miha oznanil, da se bo poročil, se je začela tako resna fantovščina, da je po tednu dni Joža Čop sredi noči pokleknil pred Potočnika in rekel: »Miha, lepo te prosim, oženi se že enkrat, jaz tega ne zdržim več!« Fantje so jo začeli v hotelu Pošta na Jesenicah v ponedeljek po šihtu, zjutraj so vsi odšli na delo, po njem pa so fantovščino nadaljevali. Naposled se je vendarle 6. julija 1940 vseh sedemnajst razen kateheta Žužka izpred Aljaževega doma v Vratih odpravilo v Slovensko smer v Triglavski severni steni. Sredi stene je naveze ustavila šranga, kjer je na skali, pogrnjeni z lepo vezenim belim prtom, stal štefan dobrega belega vina in vse drugo, kar spada zraven, in kjer so ženinu Mihi prodajali nevesto Hildo Pinterič. Ta je morala »na licu mesta« podpisati zaobljubo, da svojemu bodočemu možu ne bo nikoli branila hoditi v gore in da ne bo silila z njim, če je sam ne bo povabil, da bo svojega moža pred odhodom v gore vedno prijazno odrajtala, mu po hribovsko uredila nahrbtnik ter ne bo kazala kislega obraza in kuhala rilca.
