Srce parajoča izpoved slovenske upokojenke: V dreku so me pustili tri dni

LJUBLJANA – V zadnjih tednih smo na spletu zasledili številne pretresljive zgodbe slovenskih upokojencev, ki so jih namesto njih zapisali člani društva Humanitarček. Gre za projekt, ki je nastal na pobudo društva Humanitarček. Od leta 2012 poleg brezdomcev skrbijo tudi za starostnike. V letih dela z njimi so ugotovili, da jih je vedno več. Tudi če bi imeli nekaj 10.000 evrov, ne bi mogli poskrbeti zanje, saj vseh ne najdejo. Revščina je še vedno največja stigma. 

Tokrat jim je zgodbo zaupala upokojenka, ki so ji nadeli ime Viktorija. Rodila se je, ko je bilo njeni mami 35 let in ni bila načrtovana. Rekli so ji, da »jo je hudič prinesel«. Srce parajoča izpoved upokojenke, ki je v življenju pretrpela marsikaj. Doma so imeli veliko kmetijo, nekaj ljubezni pa je našla le pri materi. Oče jo je pretepal, nad njo so se izživljaji tudi brati, celo bratova žena. Viktorija se je rodila kot drobna dojenčica, eno oko je imela popolnoma okvarjeno. »Prizadetka so me klicali, najprej samo bratje ... potem pa še oče. Samo mati so mi pravili Viktorija.« Pomagala je doma na kmetiji, hodila je tudi v šolo, vendar je zaradi okvare očesa začela škiliti. 

»Ko sem jih imela 10, mi je učiteljica podarila očala. Njena so bila, taka stara. Potem sem kar boljše videla... prijazna je bila, taka mlada. Ampak se je potem poročila, dojenčka je dobila in je ni bilo več. Drugi učitelj je bil star. Rad me je lasal... nikoli nisem imela dovolj naloge, pa me je zlasal. Ob koncu leta pa so še oča „hudiča iz mene zbili“, ker sem bila Prizadetek.«

Za smrt mame so okrivili njo

Kmalu je umrla še njena mama. Takrat je bila sama doma in mama se preprosto ni zbudila, želela ji je pomagati, po vsej vasi je divjala in klicala na pomoč, saj telefona ni znala uporabiti. Oče in bratje so bili na delu v gozdu in kasneje so jo obtožili, da je prav ona kriva za materino smrt. 

»Oča so me „nabutali“, ker sem „Prizadetek fentala mamo“. Potem me je nabutal še tastarejši brat, ker sem „prizdatek butasti ne uporabila telefona“, potem me je zlasala bratova žena „ker sem prizadetek mleko polila, ko sem iz hiše po cesti ven stekla“. Pa tasrednji brat me je nabutal „ker sem Prizadetek mamo hin rihtala“... tamanjši me ni nabutal, me je pa med kokoši zaprl. Tak mali kurnik smo imeli, 20-30 kokic. Nizek strop je bil, ampak jaz sem notri lahko sedela, ker sme bila stulena.... Tam so me pustili, med dre**om tri dni. Samo vodo so mi dali, potrebo sem med kokoši opravljala,... pa sede sem spala... Kokice so me kljuvale, če sem preveč zaspala... „za kazen, ker sem jim mamo cuj spravila“. Tretji dan so mi dovolili, da se grem umit... pa na pogreb. Ampak tam sem smrdela po „kurjeku“. Vsi so se mi smejali.«

Na koncu jo je brat odpeljal v mesto in jo tam pustil. Najela si je majhno sobico, kjer je živela, vse dokler za njeno tragično zgodbo niso izvedeli pri društvu Humanitarček. Za njeno zgodbo jim je povedala prodajalka, ki jo je kar nekaj časa spremljala in ji tudi pomagala. Uredili so ji mesto v domu starostnikov na drugem koncu Slovenije. Zelo dobro se je vključila, rada pomaga v kuhinji, na vrtu. Tudi očala ima nova. Trikrat na leto pa obišče grob svojih staršev, z brati nima stika. Pravi, da je prave brate in sestre našla v domu.