Srce parajoča zgodba Slovenke: Pomanjševal me je, tepel in mojo dušo mlel v prah

Na družbenem profilu Humanitarčka se je v teh dneh pojavila pretresljiva zgodba njihove sledilke. Ta opisuje svojo kalvarijo, ki jo preživlja od otroštva pa vse do danes. Zgodba se začne z očetom, ki jo je grozljivo psihično zlorabljal. Pri minus 15 jo je pustil pred vrati glasbene šole čakati tri ure, preden se je privlekel iz gostilne. Nekega dne jo je pred bankomatom dobesedno zbrcal. Na CSD si ni upala poklicati, saj je bila prepričana, da ji bodo vzeli mlajšega bratca, za katerega je skrbela. Z vrstniki se ni družila veliko, saj je bila prepričana, da jo bo nekdo posilil (to je se kasneje tudi zgodilo).

Kmalu je dobila fanta, narcisa, pravi, ki jo je prav tako poniževal, jo ime za trapo, napihljivo Ančko, pravi. Kljub negativnim komentarjem okolice se je vpisala na fakulteto z željo, da postane diplomirana medicinska sestra. Faks je delala z lahkoto. Ko je oče videl, da se je vsa ta leta motil ter da ni neumna in nesposobna, je samo še bolj besnel in jo na koncu vrgel s hiše.

Po dveh letih je spoznala zdajšnjega partnerja, ima krasnega otroka, študira že na tretji stopnji. Doktorat, do katerega je prišla s povprečjem devet. A doma še vedno nima – živijo v izkoriščevalskem najemniškem stanovanju, v plesni in družbi miši. Klicala je na občino, na CSD. Nihče se ne javi.  

Ko se je njena mati rešiti očeta, so ji na CSD rekli, da zmore, naj gre stran. Pomoči ni dobila nikakršne, ne varne hiše, ne finančne pomoči, ne usmeritev. Tako jo je pod streho vzela ona, noseča, na dvajsetih enotah inzulina. Večkrat so bili na CSD, na policiji. Naredili so zapisnike, na sodišču so jih obravnavali kot smeti, na koncu pa so vsi odstopili od izjav, ker bi morala kazen za njegova dejanja plačati mama.

Upa, da so CSD kje drugje drugačni, da koga tudi rešijo ... 

Objavljamo celotno zgodbo (nelektorirano):

Pozdravljeni!

Hvala za sporočilo. To je nekaj, kar bi moral dobiti na dom vsak državljan, bi bolj zaleglo kot pismo predsednika vlade.

Sama sem odraščala v "opranem" svetu z opranimi možgani, ki mi jih je opral lastni oče, še sama ne vem točno kdaj in kako se je začelo. Vem pa, da sem bila trdno prepričana, da bi klic na CSD pomenil, da mi bodo vzeli mlajšega bratca in ga odpeljali daleč stran, kjer ga nikoli več ne bom videla. Vem da sem vedela, da bi druženje z ostalimi otroci privedlo do tega, da me bo nekdo posilil (kar se je tudi res zgodilo), zlorabil moje zaupanje, okradel in uničil družino. Takrat sem "vedela da prijateljev ni", da tudi v družini ni prijateljev, so samo zavezvniki. Ljubila sem moja brata, mojo mami, na nek način sem imela rada tudi očeta, ki se je psihično znašal nad nami, igral grozljive psihološke igrice. Pri minus petnajstih me je pustil pred vrati glasbene šole čakat 3 ure, preden se je privlekel iz gostilne.

Krivil me je za izgubo službe, grozno mi je bilo, da je izgubil službo zaradi mene, čeprav nisem mogla razumeti kako, če pa sem doma naredila kar je bilo treba, če sem, namesto da bi se družila z vrstniki in uživala otroštvo, skrbela za 11 let mlajšega bratca, mu menjavala pleničke, ga vzgajala in "zafurala".

Grozljivo je bilo, ko mi je sošolec rekel: "Videl sem te, kako te je zbrcal pred bankomatom, to ni prav". In počutila sem se še bolj grozno, saj sem si želela da bi me zbrcal na skrivaj.

Po smrti stare mame, ki je bila edina zaveznica in varno gnezdo, mi je posmehujoče rekel, da zdaj ne bom mogla več nikamor bežat.

Dobila sem si fanta, narcisa, ki je ravno tako rad poniževal in me imel za "trapo". Ampak več kot sem bila v družbi njegovih prijateljev, bolj sem začela razmišljati da lahko nekaj spremenim. Kljub nasprotovanju, češ da za to moram biti pametna, da to ni lahek faks, sem se vpisala za diplomirano medicinsko sestro. In faks sem delala z lahkoto. Ker sem bila vedno dlje od očeta, ki me je pomanjševal, tepel in mojo dušo mlel v prah. Ko je videl, da se je vsa ta leta motil, da nisem zabita, neumna in nesposobna je še bolj besnel. Nekega dne mi je postavil ultimat, ali naj opustim svoj hobi, ali pa naj za vedno izginem iz njegove hiše, drugače bi me "dotolkel". Pol ure sem imela časa da spakiram, po njegovo čisto dovolj, saj je toliko imela tudi časa njegova mama preden so jo poslali v internacijo. Mene bi morali, da bi vedela kako "luštno" mi je bilo doma.

Tako sem ostala brez doma. In izkazalo se je, da samo z dvema prijateljema. In seveda s fantom, ki me je imel namesto Ančke in ker sva vizualno "pasala skupaj".

Dveh let se le medlo spomnim. Potem sem spoznala sedanjega fanta. Od takrat je vse drugače. Bilo je hudo, ampak sem zrasla in zdaj mi nihče nič ne more. Imam krasnega otroka, dobro se razumemo, sedaj študiram že tretjo stopnjo. Doktorat, na katerega sem prišla s povprečjem 9. Naj vas ne zavede, plača medicinske sestre še vedno pokuka le malo čez jurja, kar je premalo, če imaš za plačevati najemnino, hkrati ti pa zaradi koronskih dodatkov naračunajo toliko vrtca, kot ga še sodniki in odvetniki ne plačujejo.

Doma pa še vedno nimam. Živimo v izkoriščevalskem najemnem stanovanju v plesni in družbi miši. Cene drugih stanovanj so gromozanske, rada bi da se kaj spremeni. Klicala sem na občino, da ne morem več tako, da ne vidim smisla v takem stanovanju (vem, da si nihče tega ne zasluži), da se počutim kot breme mojima čudovitima fantoma, razjedajo me občutki krivde, da sta zaradi mene tu kjer sta.

Klicala sem na CSD. Nihče se ne javi. Pisala sem jim večkrat, ni odgovora.

Ko se je moja mami želela odcepiti od mojega očeta, so ji na CSD rekli da zmore, da naj gre stran. Pomoči ni dobila nikakršne. Ne varne hiše, ne financ, ne usmeritev. Ničesar. In prerokba se je uresničila. Razbili so družino še na drobnejše koščke. Noseča, na 20 enotah inzulina sem dobila na dom še mojo mami, živčno razvalino, ki je cele dneve samo jokala in mi sledila na vsakem koraku. Večkrat smo bili na CSD, na policiji. Naredili smo zapisnike, na sodišču so nas obravnavali kot smeti, na koncu pa smo tako ali tako vsi odstopili od izjav, ker bi morala kazen za njegova dejanja plačati mami. Ker on "nima nič". Razen vse naše. Upam, da so CSD-ji kje drugje kako drugačni. Da tudi koga rešijo. Jaz se CSD-ja še vedno bojim.

Vem, da ta zapis nobenemu ne koristi, ampak morala sem dati iz sebe. Vesela bi bila, če bi obstajalo ministrstvo za obravnavanje krivic. Dolgo si že zamišljam, da bi lahko prišla na okence, povedala da se mi dogaja krivica in za kakšno krivico gre, tam bi se zjokala, na drugi strani okenca pa bi mi nekdo rekel: "res je krivično", dal bon za kavo iz Spara in bi šla naprej. Predstavljam si, da bi vse težave izginile.