Srce parajoča zgodba slovenskega upokojenca: Kuham si ne, nimam ne denarja ne volje

Društvo Humanitarček je po krajšem predahu ponovno zagnalo projekt Vida, s katerim poskušajo opozoriti na stisko starostnikov v Sloveniji in jim nuditi dostojno pomoč. V Sloveniji pod pragom revščine živi 97.000 starostnikov, v projekt Vida pa je vključenih 1.560 ljudi, a so ob pomoči Nove Ljubljanske banke (NLB) dobili sredstva za razširitev števila toplih obrokov za 720 oseb, kar pomeni skupaj 21.000 toplih obrokov.  

Iz Humanitarčka so te dni delili pretresljivo zgodbo upokojenca, ki živi na socialnem dnu. Nizka pokojnina in splet življenjskih naključij sta ga pripeljala do življenja v nečloveških razmerah. Zgodba upokojenca je srce parajoča. Rodil se je na kmetiji, veliko delal, se poročil z Julči, s katero sta imela enega sina, ki ni znal veliko narediti. Julči je zaradi bolezni umrla, za njo pa še sin, ki ga je povozil avto. Ostal je sam z dolgovi in brez toplega doma ter obroka.

Objavljamo celotno zgodbo (nelektorirano):

Rojen sem bil na drugi strani Sotle, takrat smo bili še vsi ena država. Bili so drugi časi.Ni mi bilo težko doma. Veliko smo delali na zemlji, orali, obračali. Ampak mi ni bilo težko, je bilo le naše. Najraje sem delal z živino, tudi kidat gnoj mi ni bilo težko. Pet bratov nas je bilo.

Edino verouka pa nisem maral. Župnik je bil grob mož. Če si zamujal, te je zlasal, pa postavil v kot. Včasih nas je s palico pretepel. Mi je enkrat razbil obrv, še vedno imam tam buško. Doma pa je še ata svoje dodal. Pa še to zato, ker smo zamudili na verouk. Taki časi so bili. Ampak mene župnik k sreči ni maral, to je bilo boljše kot če te je imel rad. Takrat te je v zakristijo povabil, ni pa tepel ljubljenčkov. Dva brata sta bila njegova ljubljenčka, Tone je iz hruške zabingljal pri 19., Cene pa je pil že pri 14. So ga v zavod poslali, je potem skočil z mosta čez leta. Mogoče nima niti take veze z župnikom.

Čevljar sem postal, rad sem delal z rokami, že kot mali. Moj ata je bil kmet. Želel je, da se za nekaj izšolamo otroci. Samo najstarejši ni v mesto šel, je doma ostal.

V mestu sem spoznal Julči. Tajnica je bila v šoli, prijazna ženska. Lepa kot slika. Poročila sva se, ko je imela 19 let. Malo hišico sva si naredila, jaz sem delal veliko, za celo vas sem »šolne poštimal«. Julči je šivala potem še doma - zavese, obleke, kar je bilo. Dolgo kar na roke, potem sem ji kupil šivalni stroj. Rodila mi je sineka - Marjančka. Bil je mali že kot dojenček, potem pa tudi. Štrleča ušesa je imel. Takrat so rekli, da je »veliki pritlikavec«. Ni bil odprte glave, za šolo ni bil. Za čevljarja pa tudi ne. Ni imel potrpljenja, pa slab vid. Bil pa je dobrovoljček. Vedno je stikal za sladkim. Ampak žene - žene ni bilo zanj.

Ko sva šla v penzijo, sem Julči obljubil, da bova šla vsaj enkrat v toplice. Veliko so jo bolele kosti, od revme. Vedno sva gledala slike toplic, pa to lepo vodo. Ampak penzija je bila prenizka, pa kam bi dala Marjančka. Da bi pa vsi šli, pa ni bilo denarja. Tako sem jima na morju kupil en vikend nočitev, pa karto za vlak. Sebi nisem, ni šlo čez mesec.

Julči je pri 67. potem opazila, da ima neko bulo v prsih. Prav videla se ji je že, ker je toliko shujšala. Meni je rekla, da »hoče bit šlang«. Ampak sem vedel, da ni tako. Enkrat je padla »vkup« med kuhanjem. Sem klical dohtarico. V bolnico je morala. Same velike besede tam - »mestastaze«, »maligno«, ... Šele ena mlada sestra mi je povedala, da je rak na prsih in da je vsepovsod.

Vzel sem jo domov, mojo Julči. Bila je kot trska. Doma je samo še spala. Jaz sem ji kuhal, kar je hotela. Kupoval sem ji čokolado, pa čeprav nisva z Marjančkom potem imela za več kot za kostno juho. Ampak je veliko kričala, bolelo jo je. Ni več vstajala, pa sem jo umival, ji menjal plenico. Velikokrat je bila brez, na recept jih ni bilo dosti za cel mesec, pa sem jo zavil v rjuho, potlej pa jo umil. Umrla je na Miklavža. Moja Julči.

Marjanček je potem na živcih zbolel. Ni bilo več Julči, ki ga je znala pomirit. Kradel je sosedom. V gostilni je delal dolg, pil je. Sem prosil, da mu ne dajejo. Da ne morem plačati. Pa so mu dajali. Potem je hodil na Julčin grob spat.

16. februarja ga je zbil avto. Je umrl kot pes na cesti. Zjutraj so ga našli - plavega, pobruhanega. Samo se je pa smejal.

Pokopal sem ga, velike dolgove je pustil. Pa pogreb je bil drag.

In zdaj sem sam.

Kuham si ne, nimam ne denarja, ne volje. Pa pojem 3 jogurte na dan, pa kak kos kruha. Penzije imam toliko glih, da ne crknem. Peč se mi je pokvarila, imam mali grelec. Štumfe imam že znucane, zluknjane. Julči ni več, da bi jih klamfala. Pralni stroj pa se je tudi nekaj zaštofal. Hladilnik dolgo ne dela, pa ne morem po njega, kako bi ga pa privlekel? No, pa pod 300 evrov ga ni. Pač ne jem več jogurtov.