Srce parajoče zgodbe slovenskih junakov: za dlan veliki, bijejo življenjsko bitko

Danes obeležujemo svetovni dan prezgodaj rojenih otrok oziroma nedonošenčkov, ko različne organizacije in posamezniki po svetu opozarjajo, da je skoraj desetina otrok rojenih prezgodaj, je zapisano na spletni strani Društva za pomoč prezgodaj rojenim otrokom. Letos poteka pod geslom Skupaj za prezgodaj rojene dojenčke – Skrb za prihodnost. 

V zadnjih letih na ta dan posamezniki in organizacije iz več kot 100 držav združijo moči in z različnimi aktivnostmi ter dogodki opozarjajo, da je po vsem svetu skoraj desetina otrok rojenih prezgodaj ter da ti otroci in njihove družine zaslužijo pozornost in pomoč.

Ena takšnih je tudi Petra Znoj, ki si je po prezgodnjem rojstvu dvojčkov obljubila, da bo zbrala čim več takšnih zgodb in jih delila s svetom. Tako so nastali Junaki prvega nadstropja. 

»Osnovni namen je, da se zgodbe naših borcev delijo, saj si po bitki za življenje, ko so veliki komaj za dlan, to definitivno zaslužijo. Poslanstvo Junakov pa je motivirati jeklene mamice krhkih nedonošenčkov, da razmišljajo pozitivno in vedo, da v tem niso same.« Številne zgodbe malih junakov, ki so prestali pravi boj za življenje, lahko preberete na njihovih družbenih omrežjih. 

Tudi njeno zgodbo lahko preberemo na spletu. Dvojčka Adam in Žan sta se rodila v 31. tednu, šlo je za urgentni carski rez. Vse, kar se je dogajalo po tem, je opisala takole: »Najhujša stvar od vsega je bila zame to, da ju nisem mogla dobiti k sebi, objeti, pobožati. Nedonošenčkov se ne sme božati, ker to njihova koža dojame kot bolečino, zgolj lahko na njih položiš roko. Nimaš občutka, da si rodila, da so to tvoji otroci. Predvsem pa je bil prisoten občutek krivde – kaj sem naredila narobe, da sta se rodila prezgodaj? Če bi vsaj malo več počivala. Vsa ta občutja se ti zarežejo globoko in jaz sem potrebovala veliko časa, da sem jih predelala. Druga stvar pa so vse posledice nedonošenosti, ki ti jih pediatri vsakič znova potrpežljivo razlagajo. Veš, da je tam, da je živ, da diha, in si misliš, da bo vse v redu. Potem pa ti razložijo: možganske krvavitve, razširjeni ventrikli, lahko da bo imel motorične težave ali težave s pozornostjo, zaradi dodatka kisika lahko slabo vidi, mi smo imeli zelo nizke trombocite in vsak dan bi se lahko začele notranje krvavitve. Vedno, ko stopiš korak naprej, greš pol koraka nazaj.«
Čustveni boji so veliki in včasih je težko ostati močan, vendar to storiš za otroke. Adam in Žan sta danes navihana dvojčka in celo zdravniki menijo, da je pravi čudež,  da sta jo odnesla brez posledic. 

»Ampak na koncu se zaveš, da je to ena izmed življenjskih izkušenj. Jaz sem hvaležna zanjo, saj svoja dvojčka še bolj cenim. Veliko sem se naučila, kako se pomiriti v kritičnih situacijah in kako sprejeti, kar ti življenje nameni. Če je bilo nujno, da grem skozi vse to zato, da imam doma sedaj moja najljubša in najboljša fanta, bi z veseljem vse skupaj še enkrat ponovila,« zaključi Petra.​

Tudi zgodbe številnih borcev, ki jih lahko preberemo na spletu, je zbrala Petra, ki je spodbudila mamice in očke naj delijo svoje izkušnje. Le redko naleti na negativen odziv oziroma situacijo, ko nekdo zgodbe ne bi želel deliti. »Mamice nedonošenčkov v večini želijo povedati svoje zgodbe, nekatere zato, da jih dokončno ob pisanju tudi predelajo, druge zato, ker vedo, kako pomembno je, da mamice v teh situacijah dobijo čimveč podpore – čimveč motivacije. Kajti takrat je res, da kljub temu, da je v inkubatorjih veliko otročkov, ima vsak svoje težave in mamice se počutimo kot same na svetu. Zato je pozitiven razplet podobne zgodbe vreden ogromno.«

Velik je tudi odziv mamic s podobnimi izkušnjami, ki jim vse te pozitivne zgodbe vlivajo upanje in dajejo tudi neke vrste oporo.