ŽALOSTNA USODA
Srce parajoči zapis znane novinarke: Težko zadržujem solze. Žalosti in besa
Razočarana je nad slovensko državo.
Odpri galerijo
Eugenija Carl. FOTO: Facebook
LJUBLJANA – Mnogo slovenskih upokojencev živi na robu revščine, številni si le stežka privoščijo osnovne življenjske potrebščine. O tem se je na lastne oči prepričala tudi novinarka nacionalke Eugenija Carl. V trgovini je naletela na starejšo gospo, ki si ni mogla kupiti niti kruha in mleka.
Njen zapis objavljamo v celoti nelektoriran:
»'Gospa, kartica ne prime, imate kaj gotovine?' slišim med police. Pri blagajni stoji majhna, drobna ženička. Nima. Ne enega ne drugega. Reče, da bo šla jutri vprašat na banko, kaj je s kartico.
Medtem trgovka odnaša skromno vsebino košarice nazaj na police. Starka s sklonjenimi rameni odhaja iz trgovine. Pustim vse, stečem za njo. Gospa, zakaj niste mogli plačati, kaj je narobe, vam lahko pomagam?
Kartica, pravi. Pa imam denar, veste, bom že jutri. Nima ga in sram jo je. Čutim zadrego. Zanima me, kaj je hotela kupiti. Kruh in mleko, odgovori. Imate kaj doma za jest? Ne, bom danes pač brez. Ste kaj jedli danes? Bolj malo. Pridite, jo primem pod roko, greva not in boste vzeli vse, kar ste se namenili kupiti in še več. Oblijejo jo solze. Pove, da je delala celo življenje, a s penzijo... saj veste stroški, sama sem... Sprašuje, kako mi bo povrnila. Ne boste, ni potrebno.
Najejte se, mislila bom na vas, ji rečem, ko me hvaležno gleda.
Gledam za drobno, sključeno. postavo. Težko zadržujem solze. Žalosti in besa. Kako je kaj takega mogoče. Da so stari ljudje odvisni od sočutja mimoidočih, da se prepiramo o tem, ali jim bomo trikrat ali štirikrat menjali plenico... Medtem pa lidie glavine ..., medtem pa država z neznosno lahkostjo vrže 30 mio v meglen inštitut, medtem pa...
Ne, hvala! To ne more biti moja država!«
Njen zapis objavljamo v celoti nelektoriran:
»'Gospa, kartica ne prime, imate kaj gotovine?' slišim med police. Pri blagajni stoji majhna, drobna ženička. Nima. Ne enega ne drugega. Reče, da bo šla jutri vprašat na banko, kaj je s kartico.
Medtem trgovka odnaša skromno vsebino košarice nazaj na police. Starka s sklonjenimi rameni odhaja iz trgovine. Pustim vse, stečem za njo. Gospa, zakaj niste mogli plačati, kaj je narobe, vam lahko pomagam?
Kartica, pravi. Pa imam denar, veste, bom že jutri. Nima ga in sram jo je. Čutim zadrego. Zanima me, kaj je hotela kupiti. Kruh in mleko, odgovori. Imate kaj doma za jest? Ne, bom danes pač brez. Ste kaj jedli danes? Bolj malo. Pridite, jo primem pod roko, greva not in boste vzeli vse, kar ste se namenili kupiti in še več. Oblijejo jo solze. Pove, da je delala celo življenje, a s penzijo... saj veste stroški, sama sem... Sprašuje, kako mi bo povrnila. Ne boste, ni potrebno.
Najejte se, mislila bom na vas, ji rečem, ko me hvaležno gleda.
Gledam za drobno, sključeno. postavo. Težko zadržujem solze. Žalosti in besa. Kako je kaj takega mogoče. Da so stari ljudje odvisni od sočutja mimoidočih, da se prepiramo o tem, ali jim bomo trikrat ali štirikrat menjali plenico... Medtem pa lidie glavine ..., medtem pa država z neznosno lahkostjo vrže 30 mio v meglen inštitut, medtem pa...
Ne, hvala! To ne more biti moja država!«
