Srce, razum in noge so ga vlekli v stene

KAMNIK – »Jagat, ta je moj zadnji,« je 8. novembra 2009 preroško šerpi Jagatu Limbuju dejal Tomaž Humar, čigar življenjska pot se je končala v objemu gora v Nepalu ob sestopu s himalajskega vršaca Langtang Lirung. Te dni mineva deset let od tragične nesreče, v kateri je Slovenija izgubila vrhunskega alpinista.

Nihče pravzaprav ne ve natanko, kaj se je dogajalo v njegovi duši, ko se je v popolni tajnosti odpravil proti vrhu svoje zadnje gore, proti Langtang Lirungu, himalajskemu sedemtisočaku. Zadnjič se je torej javil šerpi Jagatu, potem je za vedno utihnil. S pomočjo ekipe švicarskih gorskih reševalcev so njegovo truplo našli šest dni pozneje, ostalo je pri domnevi, da je umrl 10. novembra. S helikopterjem so ga odpeljali v dolino in ga na željo svojcev pokopali v osrčju Himalaje. Tako so najbrž izpolnili tudi njegovo željo.

Na junaka Daulagirija in Nanga Parbata, kjer je leta 2005 čudežno preživel, tudi zaradi zgodovinske reševalne akcije z višine nad 6000 metri, spominjata budistično znamenje v Nepalu in spominska plošča v Kamniški Bistrici, kjer je bila pred desetimi leti spominska slovesnost. Že tri leta pa ima Tomaž spomenik na glavnem trgu v Žužemberku.

Humar je bil rojen leta 1969 v Ljubljani, živel je v Kamniku in bil je oče dveh otrok. Zaposlen je bil na carinski upravi v Ljubljani. Od leta 1987 je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Opravil je več kot 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu. Leta 1996 je prejel nagrado zlati cepin za vzpon na Ama Dablam.

Ni plezal zaradi slave ali nagrad

»Ni plezal zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil veliko in čeprav ga je po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 poznal tako rekoč ves svet. Plezal je zato, ker je zares zadihal šele na 5000 metrih. V dolini ni imel obstanka – srce, razum in noge so ga, kar je vedel zase, vlekli gor, v stene. Kot je govoril, je plezal zato, ker je bil samo v steni zares blizu Njemu,« piše na spletni strani humar.com.

Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri, je preplezal solo, v alpskem slogu. Po uspešni vrnitvi je pri gradnji hiše hrbtno padel v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. V naslednjih mesecih, ki jih je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih, je bil nekajkrat na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil.

Imel je zlomljeno desno stegnenico in zdrobljeno levo peto. Po vrsti operacij, skupno jih je bilo deset, se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je bila desna malce krajša in je bil levi gleženj delno nemobilen. Okreval je in plezal naprej.

Poklicala ga je Gola gora

Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval že v mladosti, se je znova postavil na noge. Nato ga je poklicala Gola gora, kot imenujejo Nanga Parbat. Z njeno južno, Rupalsko steno, ki velja za najvišjo na svetu, se je spogledoval dolgo, preden se je odločil, da se je zares loti.

Prvič se je nanjo poskušal povzpeti leta 2003, a ga je narava ustavila še pred začetkom: kombinacija slabega vremena in črevesne bolezni, ki je napadla celotno odpravo, mu je onemogočila, da bi vstopil v steno. Vrnil se je dve leti pozneje; zagrizel se je vanjo, a ga je stena na 6000 metrih ukleščila in mu ni pustila ne naprej ne nazaj. Vsem pričakovanjem in izkušnjam navkljub se je reševalni helikopter pakistanske vojske dvignil na omenjeno višino in Humar je bil rešen.

Reševalna akcija je bila edinstvena, saj so ga rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru. Dogajanje so prenašali na internetu in velika medijska pozornost je razdvojila slovensko javnost. Humar se je od takrat v gore odpravljal popolnoma sam in daleč od soja žarometov.