Sredi poletja bomo porabili tri milijone davkoplačevalskega denarja

V poletju 2021 (predvidoma 4. julija) bomo Slovenci in Slovenke lahko odločali na zakonodajnem referendumu. Na njem naj bi nas spraševali, ali smo za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vodah (ZV-1G), ki ga je državni zbor sprejel 31. marca. Zakon je na referendumu zavrnjen, če proti njemu glasuje večina volivcev, ki so veljavno glasovali, pod pogojem, da proti zakonu glasuje najmanj petina vseh volivcev.
 
Gre za zakon o vodah, ki je dvignil veliko prahu, češ da postavlja kapital pred naravo. Civilne iniciative so nato zbrale dovolj podpisov (več kot 40 tisoč) za razpis zakonodajnega referenduma.

V preteklosti velika udeležba

V naši državi so bili referendumi do časa pred desetimi leti »zelo popularni«. Po osamosvojitvi pa so aktivirali veliko državljanov in državljank, sploh ko je šlo za Referendum o EU in NATO leta 2003 (udeležba 60,44-odstotna udeležba), o zavarovalnicah leta 2007 (57,98-odstotna) in referendum o arbitraži leta 2010 (42,66-odstotna).
 
Najbolj borna udeležba je bila na posvetovalnem referendumu o pokrajinah (10,98), referendumu o arhivih leta 2014 (11,74) in referendumu o zakonu o RTV Slovenija leta 2010 (14,78). Dvakrat pa smo glasovali o Zakonu o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača–Koper – leta 2017 je bila udeležba 20,55-odstotna in 2018 o isti zadevi 15,01-odstotna.

 
V vsakem primeru denar iz žepov Slovencev

Ne glede na to, kako tematika zanima Slovence in Slovenke in v kakšni meri izpolnijo svojo državljansko dolžnost ter se referenduma udeležijo ali pa ne, glasujejo ali pa ne, ta stane. Denar, ki gre iz proračuna. Denar iz davkoplačevalskega denarja. Četudi bi bila udeležba samo 10-odstotna, bo stal državo okoli tri milijone evrov. Zadnje odločitve o drugem tiru so stale več kot šest milijonov evrov, vsak po okoli tri milijone, potem ko je bil prvi referendum razveljavljen. Pri teh stroških gre za skoraj milijon, ki ga je treba plačati članom volilnih odborov za dnevnice in kilometrino (približno en milijon evrov), dodaten milijon pa gre za materialne stroške volilnih odborov (nadomestila članom, kilometrina, stroški volišč, čiščenje itd.).
 
Torej več milijonov iz žepov Slovencev za 15-odstotno udeležbo. Referendum o zakonu o drugem tiru tudi po ponovljenem glasovanju njegovim pobudnikom ni uspel, saj jim na volišča ni uspelo privabiti dovolj volivcev, da bi dosegli predpisani kvorum (20-odstotna udeležba).

 
Na referendum mora priti dovolj ljudi, da je veljaven

Tako določena referendumska večina (tako imenovani kvorum zavrnitve) predpostavlja dvostopenjsko ugotavljanje referendumskega izida. Najprej je treba ugotoviti, ali se je večina volivcev, ki so veljavno glasovali na referendumu, izrekla proti zakonu ali ne. Če ta večina ni dosežena, zakon ni zavrnjen in se lahko razglasi. V nasprotnem primeru, če je večina volivcev glasovala proti zakonu, je treba ugotoviti, ali ta večina predstavlja najmanj petino vseh volilnih upravičencev v Republiki Sloveniji. Za zavrnitev zakona na referendumu morata namreč biti izpolnjena oba pogoja, to je relativna večina in kvorum zavrnitve.