Stare sorte so jih rešile bede (FOTO)

V Andražu nad Polzelo je Kulturno društvo Andraž po štirih letih ponovno pripravilo sadjarsko in kulinarično razstavo, katere idejni oče je domači poznavalec sadjarstva in pridelovalec sadja Konrad Brunšek. S pomočjo sokrajanov je na ogled postavil več kot 200 starih sort jabolk in hrušk ter sadjarsko orodje. Za kulinarični del so poskrbele članice kulinarične sekcije, ki delujejo pod okriljem kulturnega društva, likovne umetnine pa so prispevali domači likovniki.

Domovanje za koristne žuželke.

Brez kemije

Številni domačini in obiskovalci so do zadnjega kotička napolnili dvorano Doma krajanov Andraž. Najprej jih je nagovoril predsednik kulturnega društva Vili Pižorn. »V Andražu nad Polzelo stopamo v korak s sodobnostjo, a vendar življenje pri nas teče v svojem posebnem ritmu. Tako se rojevajo imenitne priložnosti za ohranjanje kulturne dediščine. Dandanes si le težko predstavljamo, v kakšni revščini so živeli pred stotimi leti. Prav te sorte sadja so krajane pripeljale iz velike revščine tudi po zaslugi prvega učitelja in sadjarja Miloša Levstika, ki je z njimi delil sadjarske nasvete,« je povedal predsednik kulturnega društva. Župan Jože Kužnik je poudaril, da gre za razstavo, s katero se daleč naokoli ne more primerjati prav nobena. »Vzgojiti, nabrati, skladiščiti in razstaviti toliko vrst sadja je nekaj nepredstavljivega, dokler človek ne pride v Andraž nad Polzelo. Razstava združuje bogastvo narave in delo pridnih rok. Skoraj ni družine, ki ne bi bila tako ali drugače vpeta v to.«

Udeleženci na dan odprtja z županoma občine Polzela in Žalca ter drugimi gosti.

Posledic hitrega razvoja se je v svojem nagovoru dotaknil tudi častni občan in glavni akter razstave Konrad Brunšek, ki je zanjo prispeval okrog 180 različnih sort jabolk in hrušk. »Andraž nad Polzelo se je več stoletij ponašal z okusnim in raznovrstnim sadjem, ki je uspevalo brez kemije in podobnega. Dandanes se sadna drevesa umikajo toku napredka. S temi posušenimi in podrtimi drevesi ugašajo tudi njihova stara imena in del naše preteklosti. Trudim se, da jih kar se da ohranim in prikažem na razstavi.« Sokrajani so mu za to neizmerno hvaležni, kar so pokazali tudi s prisrčnim voščilom ob njegovem okroglem 80. jubileju, ki ga je praznoval dan pred odprtjem razstave.

Posebni del razstave je bil prostor z darovi narave.

Med govorniki je bil tudi upokojeni profesor dr. Tone Tajnšek, ki je otroštvo preživel v Andražu nad Polzelo. Kot je poudaril, se še danes spominja, kako mu je oče pripovedoval o vseh nasvetih, ki jih je z domačini na prelomu iz 19. v 20. stoletje delil učitelj Miloš Levstik. »Med Mihovimi učenci, kot so pravili Milošu, je bil tudi moj oče. Sem eden redkih še živečih domačinov, ki so neposredno iz ust svojega očeta slišali, kako je bil čislan Miloš Levstik.« Tajnšek se je na svoji poklicni poti posvetil poljedelstvu. Ob rednem delu s študenti mu je uspelo vzgojiti slovenske sorte pšenice in ovsa. Sorto Gora Oljka si je bilo mogoče ogledati tudi na razstavi, ki jo je uradno odprl direktor Kmečkega glasa Tevž Tavčar. »Ne gre zgolj za razstavo, temveč tudi ohranjanje kulturne dediščine in biotske pestrosti. Pred časom smo spoznali, da so lahko stare sorte boljše in bolj odporne ter bolj okusne. Namen razstave je hkrati spomniti, da so naši predniki vedeli, kako se naravi streže. Danes za vsako težavo, ki jo imamo v sadovnjaku, pokličemo strokovnjake, včasih ni bilo tako, saj so imeli veliko praktikov,« je med drugim povedal Tavčar.

Darovi narave

Razstava, ki so jo poimenovali tudi Darovi narave, pa je poleg številnih sort jabolk in hrušk obiskovalce navduševala z enkratno dekoracijo celotnega razstavnega prostora. Na sredi dvorane smo si oči lahko napasli na najrazličnejših dobrotah, ki so jih pripravile članice kulinarične sekcije kulturnega društva. Marsikaj je bilo v začetnem delu dvorane mogoče tudi poskusiti in zraven kaj domačega popiti. Prijeten pogled na razstavo je ponujal tudi oder, ki je imel zanimivo okroglo dekoracijo iz jabolk. Darove narave, vključno z gobami – jurčki – je ponujal tudi poseben razstavni prostor v kotu dvorane pred odrom. Z zanimanjem so si obiskovalci ogledali najrazličnejša domovanja za koristne žuželke, ki so pomembne opraševalke sadja in rastlin na splošno.

Na ogled so bile domače kulinarične dobrote.

»Človek je s svojim delovanjem veliko doprinesel k temu, da nekatere žuželke izginjajo. S tem, kar tu prikazujemo, poskušamo navdušiti ljudi, da bi pomagali ohranjati tovrstni živelj, brez katerega si težko predstavljamo opraševanje. Na ogled so dva hotela za solidarne čebele, domovanje za pikapolonice, skrivališče za strigalice, dom za čmrlje, ki so izjemni opraševalci,« še pove Konrad Brunšek, ki je tudi velik ljubitelj ohranjanja kulturne dediščine. Kleni Savinjčan, ki je le nekaj dni pred razstavo dopolnil 80 let, je namreč zbiratelj dokumentov ter predmetov, ki tvorijo etnološko zbirko neprecenljive vrednosti. Brunškova ali Jelovškova domačija, ki izvira že iz 15. stoletja, je dejansko nekakšen etnopark, muzej na prostem, na ogled vsem obiskovalcem. Na posestvu, velikem okrog šest hektarjev zemlje, poleg stanovanjske hiše stojijo še kozolec toplar iz leta 1801, gospodarsko poslopje iz leta 1896 ter kašča iz leta 1810 s staro opremo in obnovljena v prvotni podobi. Ob zbirki starih predmetov je Konrad uredil knjižnico s starim pohištvom, knjigami, revijami in listinami o rodbini, kraju, ljudeh in dogodkih.

Častni občan

Častni občan Konrad Brunšek je glavni akter razstave.

»Moja skrb za ohranjanje dediščine izvira od mojega starega očeta. Moj ate je padel v partizanih, zato me je od malega poleg mame vzgajal stari ata. Bil je slep in jaz sem bil njegove oči in njegova desna roka. Vse, kar je vedel, je hotel prenesti name, hkrati pa me je naučil spoštovanja dediščine. Stare predmete iz rabe je shranil in tudi ni dovolil, da bi se z njimi igrali ali jih zavrgli. V tej zbirki so še vsi pripomočki in stroji, s katerimi sem delal od otroških let. V vsak predmet je vtkana moja duša, neka zgodba domačije in vseh nas,« poudari Brunšek, ki je tudi skrben kronist. Med drugim je zbral dokumente o strmoglavljenju ameriškega bombnika nad Andražem med drugo svetovno vojno, 19. marca 1944. Zaradi vsestranske dejavnosti za dobro skupnosti je od leta 2015 častni občan občine Polzela, predvsem pa zaveden in ponosen Andražan, Savinjčan in Slovenec z veliko mero domoljubja.