POMORSKA DEDIŠČINA
Stari maček pluje že 114 let (FOTO)
Zanesenjaki vračajo življenje batanam, pasaram, gajetam, leutom, kaičem in drugim vrstam lesenjač.
Odpri galerijo
Najstarejša lesena barka našega morja, Stari maček, je bila zgrajena davnega leta 1906 v Betini na otoku Murter. V Dalmaciji so jo desetletja uporabljali za ribolov, nabiranje spužev, prevoz oljčnega olja, kamna. Celo ovce so prevažali z njo na pašo po Kornatih. Zdaj ima lesenjača privez v piranskem mandraču, potem ko jo je Janez Šabec iz Lucije pred skoraj štirimi desetletji pripeljal v Slovenijo in jo skrbno restavriral. Tako zanesljivo brazda morje, včasih tudi tja, kjer je bila narejena.
»Najprej sem imel plastično pasaro, nato smo s prijatelji obnovili petmetrski kaič, s katerim sem se začel udeleževati regat starih bark. Ko sem leta 1982 v nekem portiču na Murtru zagledal odpisanega Starega mačka, sem si, kljub temu da je v propadajočem stanju pozabljen napol na suhem ležal na boku, rekel, ta barka bo moja. Zanj sem odštel takratno plačo,« se Šabec spominja navtičnih začetkov in prvega srečanja s Starim mačkom. S piranskim mojstrom Ivanom Krpetičem sta jo za silo usposobila za plovbo in odplula do Bernardina, kjer so jo ljubitelji starih bark strokovno obnavljali. »Veliko smo naredili na
Razstavljene so fotografije različnih avtorjev in iz različnih obdobij ter nekateri predmeti in dokumenti, povezani z regato. Med njimi zasluži posebno pozornost izjemen model trabakule Kraljica morja. Gre za manj znano plovilo, ki je bilo med prvimi zmagovitimi protagonisti jubilejne mednarodne regate America 500. Na njej je kot prva in edina trabakula prejadrala Atlantik iz Izole do Miamija. Petnajstmetrska barka je bila zgrajena leta 1939 in je bila tudi zmagovalka na regati starih bark. Na regati America 500 leta 1992 je prečkala Atlantik v okviru regate ob 500. obletnici Kolumbovega odkritja Amerike. Na njej so se tja podali Ljubomir Macarol, Iztok Bizjak in Silvo Vran. Po nekaterih podatkih je zdaj na drugem koncu Pacifika, v Novi Kaledoniji. V Piranu je na ogled njena pomanjšana dvometrska replika oziroma maketa, ki jo sicer hranijo v Novigradu in je last Silva Vrana, izdelal pa jo je Richard Peršić.
Med njimi je za pomorsko dediščino nadvse zagret tudi Pirančan Vinko Oblak, ki je za svojo 4,2 m dolgo pasaro povedal, da so jo zgradili leta 1972 kar na njihovem vrtu za hišo v Grudnovi ulici v Piranu. Pravzaprav jo je naredil njegov oče Jože Oblak po načrtu oziroma šablonah izvrstnega ladijskega mojstra Davida Škevina, gradnjo pa je nadzoroval še en ladijski mojster Mate Dvorničić. Zdaj se z njo vozi že tretji rod Oblakove družine.
Vinko Oblak, Ljubomir Macarol in Aleksander Kerin so v 70. letih izpeljali prvi starodobni dogodek na morju, ko so s tremi starimi barkami zajadrali od Pirana do Portoroža in nazaj. Z leti se je število sodelujočih plovil povečevalo. »V drugi polovici 70. let je bilo takih dogodkov oziroma regat vse več, med drugim za prvi maj, za Portoroško noč, za občinski praznik, ob dnevu republike in na prvi dan novega leta. Prvi poskus ustanovitve društva leta 1981 ni uspel. Zato smo se organizirali v sekcijo ljubiteljev starih bark pod pokroviteljstvom Jadralnega kluba Pirat. Tudi drugi poskus leta 1995 ni bil uspešen, tako da smo do leta 2003, ko je končno uspela organizacija samostojnega društva, delovali kot sekcija v okviru JK Pirat. Dotedanje številne regate smo opustili in ostala je samo še majska, teh je bilo že 42. Od nekdaj jo organiziramo skupaj z Jadralnim klubom Pirat in Jahtnim klubom Portorož, od leta 2001 pa na srečanju sodeluje tudi portoroška sekcija starodobnih avtomobilov Društva Balilla Divača. Srečanje je postalo tudi odmeven turistični dogodek,« poudarja Oblak.
V Izoli so na pobudo Ljubomirja Macarola izpeljali nekaj jadralnih dogodkov s starimi barkami v 80. letih. Društvo ljubiteljev starih bark Izola so ustanovili leta 2005, leta 2010 pa so njegovi člani pod vodstvom Tomija Sinožiča organizirali prvo regato, ki je prav tako postala tradicionalna.
»Najprej sem imel plastično pasaro, nato smo s prijatelji obnovili petmetrski kaič, s katerim sem se začel udeleževati regat starih bark. Ko sem leta 1982 v nekem portiču na Murtru zagledal odpisanega Starega mačka, sem si, kljub temu da je v propadajočem stanju pozabljen napol na suhem ležal na boku, rekel, ta barka bo moja. Zanj sem odštel takratno plačo,« se Šabec spominja navtičnih začetkov in prvega srečanja s Starim mačkom. S piranskim mojstrom Ivanom Krpetičem sta jo za silo usposobila za plovbo in odplula do Bernardina, kjer so jo ljubitelji starih bark strokovno obnavljali. »Veliko smo naredili na
novo, delali smo nešteto ur in minilo je leto, da smo šli z ženo ter hčerko na pot. Rekli smo samo do Medulina, a smo prišli kar do Dugega otoka.« Barka je dalmatinski leut, dolga je 9 m, široka 3,3 m, ima 12 m visok jambor, poganja jo 40 let star motor perkins, ki ima 50 kW in je bil nekoč vgrajen v traktor. Stari maček je redni udeleženec tradicionalne mednarodne regate starih bark v Piranu, ki je letos zaradi epidemije koronavirusa žal po dobrih štirih desetletjih prvič ni bilo. Zato pa sta Pomorski muzej Sergej Mašera Piran in Društvo ljubiteljev starih bark Piran pripravila razstavo z naslovom Vonj po lesu v morskem vetru. Kot pravi direktor muzeja Franco Juri, je razstava poklon vsem, ki v Piranu pa tudi v Izoli negujejo izjemno bogato in dragoceno pomorsko dediščino.
Dediščina propadaSlovenska obala s tržaškim zaledjem je bila nekoč med tremi najbolj pomembnimi območji za gradnjo bark na Jadranu. Najbolj priznani graditelji lesenih bark so bili prav iz Pirana, Izole in Kopra. Kljub temu nam je ostalo nadvse malo primerkov avtentične ladjarske dediščine, saj se lesena plovila že dobrega pol stoletja brezupno umikajo plastiki in zavržena sramotno propadajo. Po ocenah našega vodilnega poznavalca ladjarske dediščine Slobodana Simiča je na naši obali le še nekaj deset manjših in večjih starih lesenih plovil, od katerih pa so mnoga žal že predrugačena.
Razstavljene so fotografije različnih avtorjev in iz različnih obdobij ter nekateri predmeti in dokumenti, povezani z regato. Med njimi zasluži posebno pozornost izjemen model trabakule Kraljica morja. Gre za manj znano plovilo, ki je bilo med prvimi zmagovitimi protagonisti jubilejne mednarodne regate America 500. Na njej je kot prva in edina trabakula prejadrala Atlantik iz Izole do Miamija. Petnajstmetrska barka je bila zgrajena leta 1939 in je bila tudi zmagovalka na regati starih bark. Na regati America 500 leta 1992 je prečkala Atlantik v okviru regate ob 500. obletnici Kolumbovega odkritja Amerike. Na njej so se tja podali Ljubomir Macarol, Iztok Bizjak in Silvo Vran. Po nekaterih podatkih je zdaj na drugem koncu Pacifika, v Novi Kaledoniji. V Piranu je na ogled njena pomanjšana dvometrska replika oziroma maketa, ki jo sicer hranijo v Novigradu in je last Silva Vrana, izdelal pa jo je Richard Peršić.
Društvo s 30 barkami
»V Društvu ljubiteljev starih bark Piran imamo dobrih 30 barkač in kakih 60 nas je. Ta ljubiteljska scena v Sloveniji zadnje čase nekoliko stagnira. Mnogi se na začetku sila zagrejejo za obnovo kakega starega lesenega in propadajočega plovila, a jim nato zmanjka časa, in ker obnova ni poceni, jim rado zmanjka denarja ter s tem volje. A prihajajo novi člani in med njimi smo še zlasti veseli mlajših. Smo z vseh koncev Slovenije, sami čudni ljudje, zanesenjaki in zaljubljenci v vse, kar je povezano z morjem. Pri obnavljanju bark veliko naredimo sami, nekako so naš način življenja, in vedno, ko se snidemo, je lepo. Ni nas veliko, zato se med seboj dobro poznamo. Imamo precej prijateljev še zlasti v Italiji, ki zelo radi pridejo na našo regato,« pravi dolgoletni predsednik Društva ljubiteljev starih bark Piran Janez Šabec.Med njimi je za pomorsko dediščino nadvse zagret tudi Pirančan Vinko Oblak, ki je za svojo 4,2 m dolgo pasaro povedal, da so jo zgradili leta 1972 kar na njihovem vrtu za hišo v Grudnovi ulici v Piranu. Pravzaprav jo je naredil njegov oče Jože Oblak po načrtu oziroma šablonah izvrstnega ladijskega mojstra Davida Škevina, gradnjo pa je nadzoroval še en ladijski mojster Mate Dvorničić. Zdaj se z njo vozi že tretji rod Oblakove družine.
Vinko Oblak, Ljubomir Macarol in Aleksander Kerin so v 70. letih izpeljali prvi starodobni dogodek na morju, ko so s tremi starimi barkami zajadrali od Pirana do Portoroža in nazaj. Z leti se je število sodelujočih plovil povečevalo. »V drugi polovici 70. let je bilo takih dogodkov oziroma regat vse več, med drugim za prvi maj, za Portoroško noč, za občinski praznik, ob dnevu republike in na prvi dan novega leta. Prvi poskus ustanovitve društva leta 1981 ni uspel. Zato smo se organizirali v sekcijo ljubiteljev starih bark pod pokroviteljstvom Jadralnega kluba Pirat. Tudi drugi poskus leta 1995 ni bil uspešen, tako da smo do leta 2003, ko je končno uspela organizacija samostojnega društva, delovali kot sekcija v okviru JK Pirat. Dotedanje številne regate smo opustili in ostala je samo še majska, teh je bilo že 42. Od nekdaj jo organiziramo skupaj z Jadralnim klubom Pirat in Jahtnim klubom Portorož, od leta 2001 pa na srečanju sodeluje tudi portoroška sekcija starodobnih avtomobilov Društva Balilla Divača. Srečanje je postalo tudi odmeven turistični dogodek,« poudarja Oblak.
V Izoli so na pobudo Ljubomirja Macarola izpeljali nekaj jadralnih dogodkov s starimi barkami v 80. letih. Društvo ljubiteljev starih bark Izola so ustanovili leta 2005, leta 2010 pa so njegovi člani pod vodstvom Tomija Sinožiča organizirali prvo regato, ki je prav tako postala tradicionalna.
Predstavitvene informacije
Komentarji:
22:00
Potreba po zavojevanju