STARI VRH
Staro smučišče, novo sankališče
Stari vrh je eno od najstarejših slovenskih smučišč in eno redkih, ki imajo urejeno pravo sankališče.
Odpri galerijo
Ko se strmina umiri, se ležerno popeljemo po širni progi.
Smučišča so v zadnjih desetletjih dobila čisto nov pomen, ne ponujajo več le smučanja, ampak imajo celovito turistično ponudbo. Ekonomska logika je neizprosna, zato so se iz smučarskih centrov prelevila v gorske centre, ki delujejo vse leto.
Stari vrh je eno najstarejših slovenskih smučišč. Tja se pripeljemo smučat predvsem smučarji iz osrednje Slovenije, največ pa iz Škofje Loke in okolice.
Upravljavcem je treba priznati, da se res trudijo, kljub sorazmerno nizki nadmorski višini je smučišče vzorno urejeno. Poleg traku za otroke so zgradili adrenalinski park in še čisto pravo sankališče.
To pa ni kar tako, premaga namreč štiristo metrov višinske razlike in je dolgo tri kilometre. Najlepše je osvetljeno sankališče obiskati v nočnem času. Lahko se popeljemo tudi podnevi, v tistih nekaj urah, ko je še svetlo, smučišče pa že preneha delovati.
Sani lahko pripeljemo s seboj, lahko pa si jih izposodimo. Za bolj vzdržljive se najde pot ob smučišču od spodnje postaje šestsedežnice pa vse do zgornje postaje. Tisti, ki si želijo nekaj udobja, se popeljejo s sedežnico.
Ob gostišču je začetek sankališča. Pripravimo sani, si nadenemo čelado pa rokavice in adrenalinska zabava se lahko začne.
Sprva je nekoliko položno, a ne dolgo. Strmina se poveča in hitrost pošteno naraste, a spet ne prehudo. Nad vlečnico Valentin se strmina umiri in ležerno se popeljemo po širni progi. Nadaljujemo ob smučišču Valentin, kjer je spet nekoliko bolj strmo.
Ob spodnji postaji vlečnice zapeljemo na povezovalno cesto, ki nas pripelje do smučišča sedežnice. Pred nami je najbolj strm del; ob divjem užitku zavijemo nekoliko na levo in se po širnem izteku pripeljemo do spodnje postaje sedežnice. Deset minut vožnje in užitek, kot se šika.
Najboljše pri vsem pa je, da spust ni nujno tudi edini – s sedežnico se lahko še enkrat popeljemo na vrh in vse skupaj ponovimo.
Za mlade in stare
Stari vrh je eno najstarejših slovenskih smučišč. Tja se pripeljemo smučat predvsem smučarji iz osrednje Slovenije, največ pa iz Škofje Loke in okolice.
Upravljavcem je treba priznati, da se res trudijo, kljub sorazmerno nizki nadmorski višini je smučišče vzorno urejeno. Poleg traku za otroke so zgradili adrenalinski park in še čisto pravo sankališče.
To pa ni kar tako, premaga namreč štiristo metrov višinske razlike in je dolgo tri kilometre. Najlepše je osvetljeno sankališče obiskati v nočnem času. Lahko se popeljemo tudi podnevi, v tistih nekaj urah, ko je še svetlo, smučišče pa že preneha delovati.
Deset minut vožnje in užitek, kot se šika.
Sani lahko pripeljemo s seboj, lahko pa si jih izposodimo. Za bolj vzdržljive se najde pot ob smučišču od spodnje postaje šestsedežnice pa vse do zgornje postaje. Tisti, ki si želijo nekaj udobja, se popeljejo s sedežnico.
Ob gostišču je začetek sankališča. Pripravimo sani, si nadenemo čelado pa rokavice in adrenalinska zabava se lahko začne.
Sprva je nekoliko položno, a ne dolgo. Strmina se poveča in hitrost pošteno naraste, a spet ne prehudo. Nad vlečnico Valentin se strmina umiri in ležerno se popeljemo po širni progi. Nadaljujemo ob smučišču Valentin, kjer je spet nekoliko bolj strmo.
Premaga štiristo metrov višinske razlike in je dolgo tri kilometre.
Ob spodnji postaji vlečnice zapeljemo na povezovalno cesto, ki nas pripelje do smučišča sedežnice. Pred nami je najbolj strm del; ob divjem užitku zavijemo nekoliko na levo in se po širnem izteku pripeljemo do spodnje postaje sedežnice. Deset minut vožnje in užitek, kot se šika.
Najboljše pri vsem pa je, da spust ni nujno tudi edini – s sedežnico se lahko še enkrat popeljemo na vrh in vse skupaj ponovimo.
