Ste vedeli? Imamo samo dve profesionalni gasilki! (FOTO)
Slovenija premore kakšnih tisoč profesionalnih gasilcev in še okoli 160.000 prostovoljnih, ki delujejo v več kot 1300 društvih. In če ni med prostovoljci predstavnica nežnejšega spola prav nobena posebnost, sta med profesionalkami samo dve – Suzana Anžur in Anuška Mandeljc.
Dve uri po tistem, ko je končala nočno izmeno, Suzana Anžur niti približno ni delovala, kot da bi nujno morala spat. »Sicer sem že na drugi kavi,« se je nasmejala, a dodala, da jo čaka še nekaj opravkov. Poklicna gasilka je od leta 2010, v ekipo je prišla prav v tistem času, ko so Ljubljano prizadele hude poplave. »To je bil moker test in prva večja intervencija,« je svoje delo povezala z dogodki, ki so pomembne prelomnice tudi v življenjih ljudi. Prvič je pri hudih poplavah sicer pomagala že nekaj let prej, v Železnikih, ko je šla na intervencijo v sklopu domačega Prostovoljnega gasilskega društva Bizovik.
Gasilka je že od sedmega leta; na vasi je bila to pravzaprav edina dodatna dejavnost, pa tudi njeni starši so bili prostovoljni gasilci, zato je bila z društvom povezana že po tej plati. V njem je odraščala in pridobivala izkušnje, z 18. letom se je začela tudi usposabljati.
»Za začetek je to tečaj za pripravnika, nato za operativnega gasilca. Pripravnik lahko zdaj postaneš že pri 16. letu, a moraš imeti pri intervencijah zraven mentorja, prav tako ne moreš opravljati najzahtevnejših nalog,« je pojasnila. Ko se je spominjala svojih začetkov, je omenila poveljnika domačega prostovoljnega društva, ki je bil zelo naklonjen usposabljanju vseh, moških in žensk, »če so le pokazali voljo in so bili zanesljivi«.
O delu v poklicni enoti je začela razmišljati med študijem na fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Smer varstvo pri delu in požarna varnost, ki jo je izbrala, zahteva tudi petmesečno prakso, in to je opravila na ljubljanski gasilski brigadi. »Takrat sem dobila boljši vpogled v to delo in ugotovila, da mi zelo ustreza.«
Na razpis se je prijavila takoj po študiju, a ni šlo čisto zlahka; za fizične teste se je pripravljala dve leti, tudi zato, je brez omahovanja priznala, ker je prvič padla na Cooperjevem testu. To ji je nato, je dobrovoljno dodala, dalo dodatno leto časa, da se je natrenirala.
V Gasilski brigadi Ljubljana je zdaj del ekipe, v kateri je približno 130 operativnih gasilcev, ki so razporejeni v štiri izmene. »Mislim, da smo se dobro ujeli in da med nami ni razlik,« je dejala. Kdaj sicer pade kakšna šala o odnosu moški-ženska, je dodala, a jim ne ostane dolžna, predvsem pa si ne zamerijo, saj vedo, kje je meja.
Čeprav na ulicah ne slišimo vsak trenutek tuliti siren vozil gasilcev, je njihov delovnik »kar pester«, kakor ga je porogljivo opisala. »Sploh ne moremo več najti vzročnih povezav, ki bi nam pomagale pri napovedovanju dogodkov, kot smo rekli za polno luno. No, če je zelo slaba vremenska napoved, že vemo, da bo v Ljubljani več poplavljenih podvozov, garaž, kleti. A včasih ob slabem vremenu pričakujemo številne prometne nesreče, pa jih ni, na sončen dan pa na primer pet,« se je še sama čudila.
Na vprašanje, zakaj med poklicnimi gasilkami ni več žensk, nima odgovora, čeprav meni, da se miselnost spreminja. Večina njenih sodelavcev (z njo vred) je še vedno močno vpetih v delo v prostovoljnih gasilskih društvih, veliko jih je bilo in so še poveljniki ali nosilci drugih funkcij v društvih ali gasilski zvezi, s čimer poskušajo vračati, kar so sami pridobili na začetku svoje gasilske poti. Čeprav je število članov v prostovoljnih društvih blizu osem odstotkov slovenskega prebivalstva, pa upada število operativnih članov, »predvsem tistih zanesljivih, samostojnih, z glavo na pravem mestu«.
Zato je skrajni čas za prevetritev sistema, je prepričana Suzana Anžur, kajti družba se spreminja, solidarnost v njej pa nima več tako pomembne vloge, niti prostovoljstvo.
Na letališču
Anuška Mandeljc pa nas je pospremila na varnostno najčistejšo točko v Sloveniji, kakor jo je opisala. Da jim ni treba vsakokrat odstranjevati predmetov, ob katerih rentgen zapiska, njihova obleka in čevlji nimajo kovinskih delov, je povedala edina ženska v gasilsko-reševalni službi na brniškem letališču.
»Samo pol minute imamo na voljo, da se oblečemo, se spravimo v avto in odpeljemo. V avtu je nato še minuta časa za podkapo, čelado, masko, dihalni aparat …« je naštevala sogovornica, medtem ko si je natikala hlače s škornji. Čeprav se zdi ureditev nadvse prikladna – samo smukneš v škornje in mimogrede še oblečeš hlače –, vendarle potrebuješ nekaj vaje, je dodala. Vozila so pripravljena vsak trenutek, prav tako vozniki. Zlasti tisti, ki upravljajo največji med njimi, panterji, delovnega mesta v času svoje izmene sploh ne smejo zapustiti. Če se zgodi nesreča, morajo biti kjer koli na letališču v manj kot treh minutah, je pravila dela razlagala sogovornica iz Gorij.
Ob vhodu v garažo je visel razpored z izpisanimi nalogami. »Pri gasilcih je vse strogo določeno,« je vedro dejala. Kot tudi v drugih poklicnih gasilskih enotah delajo v ruskem turnusu, torej v štirih izmenah, v vsaki po 10 zaposlenih – razen v primerih posebnih dogodkov, kot sta na primer prihod večjega tovornega letala ali pristanek letala z visokim gostom, takrat morajo po pravilih za mednarodna letališča enote ustrezno prilagoditi.
Čeprav na ulicah ne slišimo vsak trenutek tuliti siren vozil gasilcev, je njihov delovnik kar pester.
Čeravno ne da prav veliko na moške in ženske vloge ter zagovarja enakopravnost, ki ji sledi tudi v zvezi (ob rojstvu otroka sta si s partnerjem starševski dopust razdelila), vendarle pomenljivo pristavi: »Fantje, ki pridejo delat sem, se naučijo prati, kuhati, pospravljati …«
Anuška Mandeljc se je gasilski ekipi na letališču za polni delovni čas pridružila pred dobrimi petimi leti, čeprav se je na razpis prijavila že par let prej. Na letališču je sicer delala še kot študentka, nato se je zaposlila kot del osebja za oskrbo potnikov in študirala ob delu. »Leta 2014 sem se opogumila in se prijavila na notranji razpis za gasilsko enoto,« še vedno s kancem ponosa pove. Eden od pogojev je bil, da morajo biti kandidati mlajši od 30 let, kar je ujela za las, kot je med smehom pristavila, imeti morajo tudi vsaj pet let delovnih izkušenj in izpolnjevati zahteve, povezane s fizično pripravljenostjo, kar je bilo pogoj za usposabljanje v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu. Fizične zahteve Anuški Mandeljc, kot pravi, niso povzročale težav, saj je že od malega tako rekoč ves čas v gibanju. »Nisem pa imela predznanja v gasilstvu,« je priznala, saj ni bila v prostovoljnem gasilskem društvu. A so jo že v letalski enoti pomirili, da je temu namenjeno šolanje na Igu (traja pol leta), s katerim je bila res zadovoljna, saj so imeli veliko praktičnih vaj, nekaj malega pa je prineslo tudi življenje na vasi, kjer se človek marsičesa priuči in ga ni strah vzeti, denimo, motorne žage v roko.
Fantje, ki pridejo delat sem, se naučijo prati, kuhati, pospravljati …
Nekaj časa je sogovornica načrtovala sodelovanje v prostovoljni gasilski službi, a ji je ob družini (ima triletnega sina, na poti je drugi otrok) in vseh hobijih, ki si sledijo po lestvici »hribi, čebelarstvo, plezanje«, zmanjkalo časa, kot odkrito pove. Na vprašanje, zakaj ob tako močnem prostovoljskem gasilstvu, v katero je vključenih ogromno deklet in žensk, ni več poklicnih gasilk, odgovarja s premislekom: »Nekatere fizične zahteve vendarle obstajajo in te so za vse enake. Poleg petih fizičnih vaj nas testirajo za pet gasilskih, med drugim je treba vleči 80-kilogramsko lutko, opraviti obhodno vajo v popolni opremi, ki ima 25 kilogramov,« je navedla primer. Predvsem pa tudi ona opaža, da zanimanje za ta poklic upada. Deloma najbrž zato, ker zahteva ogromno znanja, saj upravljajo zelo drago opremo, in iznajdljivosti. Res pa je tudi, je dodala, da plače v gasilstvu niso bile nikoli visoke in še danes niso. »Dogaja se, da ob razpisu ni več odziva kot prej. V preteklosti so se jih morali kar malo otepati. Zato je tudi težje narediti izbor.«
